Eno leto in še malo

V Dubaju spet pada dež in Tjaša je končno spisala nov post. No, NE, lažem! V Dubaju ne duha, ne sluha o dežju, danes imamo prav prijetnih 38°C, kuhali smo se pa tudi že na krasnih 44°C, ampak pustimo zdaj vreme. Tokrat mi je najprej malo ponagajala tehnika pa nova služba in vsi mogoči projekti in … Izgovori, izgovori, ja saj vem.

Okej, kje naj začnem? V Dubaju sva že eno leto. Eno leto! UAU! No, ubistvu že cel mesec in pol več kot eno leto.
Včasih se mi zdi, kot da sva prišla tri dni nazaj, spet v naslednji sekundi pa se mi zdi, kot da sva tukaj že pet let. Čas na tem koncu sveta definitivno teče šestkrat hitreje kot doma, ampak okej, to smo že zdavnaj ugotovili in potrdili. Sem pa pred dnevi ugotovila oziroma prišla do spoznanja, da sem zdaj po tristopetinšestedetih dneh in še nekaj plusa, končno v fazi, ko mi je to mesto že zagotovo in dokončno zlezlo pod kožo. Sem v točno tisti fazi, ko si v najboljši formi, če veste kaj mislim. Ta trenutek bi moj Dubaj noro pogrešala, če bi mi nekdo rekel, da je čas, da spet spakiram kufre.
Če ne drugega se nama je v enem letu nabralo toliko stvari, da bi bila selitev spet totalna nočna mora.

Da je šlo eno leto res noro hitro mimo potrjuje tudi dejstvo, da so se vmes zgodili trije dojenčki, no, verjetno se jih je poleg teh treh še en milijon in pol, ampak te trije me čakajo doma in že res komaj čakam, da jih spoznam. Vmes smo praznovali dve tridesetki, khm no, sva praznovala.
Vmes sva preživela vsaj ene štiri peščene viharje, luštna zadeva ni kaj, a ne Maja? Praznovala Božič v puščavi, postala obsedena z libanonsko hrano, se kopala tudi januarja, spoznala, da je vlaga v kombinaciji z visokimi temperaturami ubijalski duo, odkrila, da je datljev šejk nekaj najboljšega na svetu, se naučila tudi 5 arabskih besed in dešifrirala tudi indijsko angleščino. Imela pa sva tudi super obiske, spoznala res kul ljudi in postala še bolj hvaležna za to noro življensko izkušnjo.

Sem pa po prvem letu življenja v Dubaju ugotovila, da bom iz Dubaja zagotovo prinesla veliko več življenjskih izkušenj, kot česarkoli drugega. Pa saj ne, da sem šla v Dubaj z namenom, da se bom domov vrnila z vrečami denarja, a vseeno. V tem trenutku mi je jasno, da je ta izkušnja postala veliko več, kot samo delo in denar.

Čisto osnovni življenjski stroški so tukaj zares dragi. V podrobnosti se ne bi rada spuščala, ker vem, da me boste sicer lovili za vsako številko. Oooo ja, takšni pač ste. Nekdo porabi več, nekdo manj. Spet nekdo drug ima višjo plačo, tretji drugačne potrebe in četrti je tukaj samo na počitnicah. Jaz pa lahko sodim samo po svojih/najinih izkušnjah.

Pa začnimo.

Recimo, da je mesečni dohodek Evropejca nekje med 12.000 – 20.000 AED, kar je v grobem preračunu 2.925 – 4.875€. Vsekakor pa je lahko tudi veliko manj ali pa veliko več.
Ljudje pa tukaj delajo tudi za 900 AED. V trgovinah za dobrih 2.500 AED, morda 3.000 AED, v gostinskih lokalih za 4.000 – 5.000 AED.

Najemnine za stanovanje se v Dubai Marini, kjer živiva midva gibljejo nekako tako med 75.000 AED (studio, če imaš srečo 1 sobno stanovanje) – 18.290€ na leto, 1.525€ na mesec pa vse do 110.000-150.000 AED letno. Najemnina se v večini plačuje za celo leto vnaprej. Ali pa v največ štirih obrokih. Ko podpišeš pogodbo, hkrati napišeš tudi štiri čeke. Ja, tukaj se še vedno operira s čeki. Ameriški način pač. Na plačevanje mesečne najemnine kar pozabite. To pride v poštev samo v primeru kratkoročnega najema, za mesec ali dva. Se pa višina najemnine vsekakor razlikuje glede na lokacijo. Bližino metroja, plaže, nakupovalnih centrov in podobno.

Primerjajte zdaj to s cenami najemnin za enosobno stanovanje v Sloveniji.

Mesečni stroški so vsekakor odvisni od porabe, a recimo tako za približno predstavo.
Voda in elektrika 550-1000 AED – 135 – 225€
Plin se obračunava 3x letno (glede na porabo) 200-300 AED – 48 – 73€
Internet naročnina (osnovna, najnižji paket, brez tv-ja in telefona) 275 AED – 67€
Mobilni telefoni (prepayed varijanta, brez prenosa podatkov, klici in sms sporočila) – 200 AED – 49€
Prevoz (v najinem primeru metro in taxi) – povprečno 2.500 AED – 610€
Pa pravijo kako zelo je prevoz v Dubaju poceni. Vsekakor je strošek manjši, če imaš svoj avto, kar pa pomeni ponovno opravljanje celotnega vozniškega izpita, čemur se midva še kar uspešno izogibava.

Spodaj pa so cene samo nekaterih prehrambenih izdelkov, za lažjo predstavo. Prva cena je pobrana s spletne trgovine najboljšega soseda. Ta naj bi bil najdražji. Druga cena je cena iz različnih trgovin v Dubaju – tistih, kjer jaz kupujem hrano. Pa da vidimo primerjavo.

Poli salama (220g) – 1,65€/4,02€ (16,50AED)
Barilla penne rigate testenine (500g) – 0,89€/2,45€ (9,95AED)
Barilla bazilika omaka za testenine (400g) – 1,59€/3,30€ (13,50AED)
Philadelphia sirni namaz (175g) – 1,99€/2,62€ (10,75AED)
Ponti balzamični kis (500ml) – 3,09€/5,73€ (23,50AED)
Nutella (400g) – 2,59€/3,84€ (15,75AED)
St. Dalfour jam (284g) – 3,29€/3,53€ (14,50AED)
Lipton čaj – 2,29€/3,00€ (12,25AED)
Pringles originals čips (165g) – 2,19€/2,19€ (9,00AED)
Palmolive milo za roke (300ml) – 1,77€/3,00€ (12,25AED)
Persil color tekočina za pranje (2,92l) – 9,99€/10,79€ (44,25AED)

In vsekakor bi lahko še naštevala. Cene sadja in zelenjave so noro visoke, ampak glede na to, da se znamke in države uvoza razlikujejo od tistih pri nas je primerjava čisto brezveze.

Sicer pa samo za okus, tole je trenutna cena nektarin. 13,64€ za kilogram.
S sadjem se bomo torej nažirali, ko bomo na počitnicah v Ljubljani.

Tako! To je le nekaj mesečnih stroškov, ki jih morda lahko primerjate s svojimi. In verjetno bom spet poslušala tisti očitek, da so plače v Dubaju pač trikrat večje, kot pri nas v Sloveniji.
Že mogoče, so pa lahko tudi veliko nižje in če boste samo tako, čisto na hitro sešteli zgornje zneske, boste kaj kmalu ugotovili, da se tukaj tudi trikrat več porabi. Spet pa je vse odvisno od posameznika. Nekdo se je v Dubaj preselil z namenom, da denar nalaga na kupček, spet nekdo z namenom, da vsak teden uživa v drugem nočnem klubu in tisti tretji z namenom, da samo preprosto živi.

Vsekakor sta zame kombinacija kave in rogljiča tukaj postala pravi luksuz. V najboljšem primeru boste za to razvado odšteli 25 AED – 6,10€, v najslabšem pa 18AED za kapučino in 12AED za rogljič.

Ampak jaz se še enkrat, kot že neštetokrat prej, veselim dejstva, da tudi tukaj še vedno obstajajo stvari, ki se jih ne da kupiti s kartico. Hočeš ali nočeš se naučiš malo morje novih stvari, postaneš druga oseba in predvsem spoznaš kdo si. Zavedaš se dejstva, da si prvič v življenju tujec, expat, po drugi strani pa ti mesto tako zelo zleze pod kožo, da se počutiš, kot da si tukaj doma. Dubaj sem definitivno vzela za svoj drugi dom. In veselim se novih izzivov, ki jih življenje v tem mestu zagotovo še prinaša. Pa tudi poletje bo letos verjetno bolj znosno. Neverjetno kako hitro se človek navadi na +45°C in 88% vlažnost.

No, ne, lažem. Človek se na to kombinacijo nikoli ne navadi. Čez dva meseca bom prav zagotovo jokala, ko bo zunaj zares noro vroče. Človek se na takšno vročino pač nikoli ne navadi, se pa vsekor nanjo prilagodi, potrpi in potem neizmerno uživa tropsko dubajsko zimo.

A kdaj pridem spoznat dojenčke sprašujete? Kmalu. Zares kmalu. Inshallah!

 

Update.

Huh, teli moji zapisi pa postajajo že skoraj tako redki, kot dež v Dubaju. No ja, ene trikrat smo ga pa celo dočakali to “zimo”. Vse skupaj ni trajalo niti pol ure, ampak dobro, dež je dež. Sicer pa smo imeli februarja tudi že celih 33C. No, potem so temperature spet malo padle. Aleluja! Vmes sva dobila še en obisk. Jaz sem se spet malo postarala in letos so deževale predvsem takšne čestitke – Keep calm thirties are the new twenties! – in točno tako se tudi počutim. Rojstni dan sem preživela na plaži. In točno to in samo to sem si vedno želela. Nič ni boljšega, kot tridesetka na plaži. Kao neka prelomnica in to.
V zadnjem tednu sem uspela celo malo zboleti. Ja, tole dvajset in nekaj stopinjsko vreme mi ni več po godu. Nekje vmes sem dobila tudi novo službo. Juhu! High five in vse kar spada zraven. Najlepši filig pa je to, da se že eno leto ponosno podpisujem kot Tjaša Džafić. Res kul filing.

Sem pa vmes dobila tudi nešteto vaših sporočil. No, bolje rečeno vprašanj. In naj prvo poudarim, da se ta zapis ne nanaša na nikogar posamezno. Vsakršna podobnost z vami je zgolj v vaši glavi.

Pa da začnem. Najrajše imam vse vas, ki mi točno 3 dni predno pridete v Dubaj pišete kje si lahko rezervirate najcenejši možni hotel. Še enkrat, tale zapis ne leti na nikogar osebno, saj sem se do zdaj čisto vsakič potrudila in vsem pomagala kolikor sem le lahko, ampak bog pomagaj ljudje.

Jaz nisem turistični vodič, še manj pa turistična agencija, kar mogoče niti ne bi bilo tako slabo, glede na povpraševanje.
Sicer pa se mi kot prvo niti sanja ne kakšen je vaš budget, kaj bi si radi ogledali in doživeli, s kakšnim namenom pridete v Dubaj in podobno. Si pa lahko mislim, da imate prav vsi eno skupno točko. Preko intetneta ste kupili tisto ta poceni letalsko karto in zdaj bi radi prišli na en “študentski” dopust v Dubaj. E, pa ne ide to tako.
V tem primeru je letalska karta še najcenejša stvar. Od tu naprej se posilstvo (se opravičujem izrazu) vaše bančne/kreditne kartice šele začne. Je že res, da vas iz vseh strani bombandirajo z nizkocenovno letalsko družbo, ki vas relativno zares poceni pripelje v Dubaj, a nizkocenovni hoteli žal za enkrat tukaj še ne obstajajo. Vsaj jaz še nisem slišala za njih. No, v koliko pa obstajajo, verjemite mi na besedo, v tistem delu Dubaja nočete preživeti svojega verjetno težko pričakovanega dopusta.
Vsekakor pa imam najraje tudi takšno kategorizacijo hotela – en ful poceni hotel bi Tjaša. Mhm, zame recimo je ful poceni hotel za 50€ na noč, za vas je mogoče to 100€ na noč, za Mohameda pa 500€ na noč. Ampak okej, pustimo te podrobnosti.

Jaz sicer ne vem na podlagi česa se ljudje ponavadi odločate pri izbiri destinacije, ampak jaz osebno ponavadi vsaj približno vem kako draga je država v katero potujem. In naj vam zaupam eno skrivnost, če tega do danes še niste razbrali iz mojih zapisov seveda, Dubaj je svinjsko draga država (za moj proračun in moje mnenje). Recimo, da v to mnenje lahko vključim tudi vse najine dosedanje obiske. Pa še vse sodržavljane, ki živijo tukaj. In še marsikaterega Filipinca, Pakistanca in …
In v kolikor greste na dopust, katerikoli dopust, z mišljenjem, da bi radi tudi kaj prišparali, no potem pač raje ostanite doma. Ali pa se odpravite v Bulgarijo, vsaj včasih je ta velja za poceni dopustniško destinacijo.

In še enkrat, ne vzemite tega zapisa osebno, jaz vam z veseljem povem kje v Dubaju se pije najboljša kava pa kje imajo tisti najboljši burger in kakšno vreme je trenutno v Dubaju. Lahko vam tudi povem kakšen je kodeks oblačenja in kako varen in čist je tukaj metro. Pa mogoče še to, da je divja vožnja čez sipine v dubajski puščavi res posebno doživetje.

Za najcenejši hotel pa prosim povprašajte agenta v najbližji turistični agenciji. Moje poznavanje dubajskih hotelov se zaključi pri bližnjem srečanju s približno tremi hoteli, kjer sem več ali manj po naključju spila ponavadi pregrešno drago kavo.

Sicer pa dobrodošli v Dubaju!

Obiski in Skype.

A veš to, ko se nekam preseliš in potem vsi pravijo, da bodo prišli na obisk in potem nobenega ni. No, NE to, ker k nama vsi pridejo na obisk. Happy dance! Začelo se je decembra in zdaj bo hiša, mislim stanovanje, polno najinih ljudi čisto do marca. Jaz pa skačem do stropa. Lepo je prijateljem in družini pokazati kje živiš. Kje tvoje življenje teče dalje. To je res en super kul filing.

Čeprav se mi včasih zdi, kot da se je vse ustavilo. Minevajo dnevi, meseci, prazniki, rojstni dnevi, obletnice, prihajajo celo novi družinski člani, mene pa ni. Zamujam vse tisto, kar mi je vedno največ pomenilo. In rada bi, da bi na obisk prišli kar vsi. Je že res, da danes obstaja Skajp, a to ni isto. Vsi, ki ste kdajkoli furali zvezo na daljavo vam je jasno o čem govorim. In vsem tistim, ki ste v zvezi na daljavo ploskam. Pa tudi vsem tistim, ki smo se preselili daleč od doma.
Jaz se včasih počutim, kot da sladoled ližem čez šipo. Mislim, saj veste kaj mislim. Videti nekoga preko ekrana pač ni isto kot v živo.

Obstaja celo oseba s katero se preko Skajpa sploh še nisem pogovarjala od kar sem daleč od doma. Ubistvu vse od kar je ona daleč od doma.  Vem, čudno. Ampak enostavno ne gre. Razdalja je enostavno prevelika. Čeprav žica prenese vse, ampak moja glava je tista, ki to razdaljo zares težko prenaša.

Včasih se mi zdi, kot da sem še včeraj vsako sekundo preživela z njo pa čeprav sem jo nazadnje videla poleti 2013. O šit! To je v resnici kriminal! Predno sva se obe preselili v tujino pa nisva bili ločeni niti za pet minut. Ponavadi sva se potem, ko sva se videli vedno poslovili z – se vidiva na gtalku čez 20 minut, čao. Najina fora, ampak v kontaktu sva bili nonstop, ves čas.

Danes pa, priznam, zelo redko. Nisem čisto sigurna, če je tale rek, “daleč od oči, daleč od srca”, najbolj primeren za to situacijo, ampak, manj ko jo slišim in vidim, manj boli. In krajša je razdalja. Kot, da nisva vsaka na svojem koncu sveta. Kot, da je vse kot je bilo.
In še res je! Saj je vse tako, kot je bilo. Ana, pogrešam te!

V dvatisočpetnajstki pa bi, kljub temu, da sem si obljubila, da zaobljub ne bom delala, rada potovala na njen konec sveta. In želim si, da bi tudi ona videla moj konec sveta. Pravzaprav si želim, da bi kar vsi videli moj konec sveta. Saj vam ga zelo rada pokažem preko slik in raznoraznih dogodivščin, ampak to pač ni isto. Obiski so tisto, kar si želim v 2015ki. Pa čeprav se bom potem ob vsakem poslavljanju razjokala, kot mali otrok. Jp, ta posljavljanja na letališčih so eno veliko sranje.

No, ubistvu sem kar malo zašla, ampak naj bo tale petnajstka polna obiskov in druženja. Aja, in to velja tudi za tiste obiske, ko greste k sosedi lahko na čaj kar v copatih.

 

December v Dubaju.

Dejstvo je, da me letos nihče ni vprašal kje bom preživela novo leto. Današnji večer, ubistvu. Čista zmaga! Ta vprašanja so se ponavadi doma začela že tam nekje avgusta. Približno takrat, ko se je začelo tudi posiljevanje z novoletnimi okraski. No, malce kasneje, ampak saj veste kaj mislim. Se mi zdi, da nam gre to kar vsem na živce.
No, letos pa je bilo verjetno vsem že tam nekje septembra popolnoma jasno, da me čez zimo v Ljubljano ne spravi niti najhujše domotožje. Kašno božično vzdušje, kakšne lučke, kakšno kuhano vino, kakšen sneg (predvsem sneg), bljak! Pozabite na to, da me karkoli od tega sploh gane.
Edino kar pogrešam so vse meni ljube osebe. Pa ne zaradi tega, ker so prazniki, no mogoče malo, zaradi nekega čudnega občutka, ki ga imam v sebi, ampak njih tako in tako pogrešam cel čas.

In resnica je, da sem letos neizmereno srečna, da sem se praznično-kičasti Ljubljani izognila. December je bil zame vedno najhujši mesec. Če bi ga lahko prespala ali pa prečrtala s koledarja bi bilo prav kul. Te neke brezvezne ceremonije mi nikoli niso bile všeč. Vse te obveze kaj vse je še treba narediti decembra, s kom vse je nujno, ampak res nujno, še treba na kavo pred koncem leta, blah – tega res ne maram. Saj 1. januarja ne bo čisto nič drugače. Tudi letnico bomo vsaj še ene 3 mesece pisali narobe.

Jaz imam od praznikov ubistvu rada samo svoj rojstni dan. To je dan, ko uživam. Ko praznujem. Ko si zaželim lepo vreme, se pravi sonce. In to je to. Vse ostalo je zame brezveze.
Ubistvu sem se decembra vedno nekako ukvarjala z dvemi vprašanji. Ali naj ga prespim, črtam, izbrišem ali naj si ustvarim svoje navade, svoja pravila in ga praznujem po svoje. Če že, in če se bom kdaj odločila za to drugo možnost, bi za praznike rada gostila velike večerje. Najljubši ljudje, veliko dobre hrane in še več dobre hrane, veliko smeha, nobene božično-novoletne muzike. In čisto nič že napisano tradicionalnega, ki spada k tem praznikom. Recimo božična smreka. Te nisem postavila že vse od kar živim sama in zdaj z Dinotom. Z izjemo dveh decembrov, ko sta moji smreki izgledali povsem netradicionalno. Slike so na žalost ostale v Ljubljani, pokažem drugič.

No, pa saj to zdaj niti ni važno. Letos sem december v Dubaju preživela na soncu, na plaži, v japonkah. Z vetrom v laseh in soljo na koži. In uživala bolj kot kdajkoli.

Pa tudi tisti najbolj nadležen božični komad sem slišala samo enkrat. Aleluja! Doma so ga ponavadi začeli drgniti že skoraj oktobra. In kjub vsemu kiču, ki ga niti tukaj ne manjka sva midva letos “praznovala” v puščavi. Po svoje. Tako, kot sem si vedno želela.

Po svoje oziroma čisto po najino pa se je zgodila tudi cela dvatisočštirinajstka. Ubistvu sem že v dvatisočtrinajstki napovedala, da najboljše šele pride.

Danes pa bova dvatisočpetnajstko dočakala na plaži. Čisto tako, na izi. Z nogami v morju in daleč stran od velikega novoletnega pompa. Nekaj kar sem si vedno želela.
Sicer pa si tudi v novem letu želim čim več takšnih dni. Še več novih zgodb, novih spoznanj, novih prijateljev, odkrivanja novih mest, spontanih trenutkov in čim manj žalostnih dni.

Naj tudi vam 2015 prinese vse tisto, kar vam 2014 ni. Naj bodo vsi dnevi sončni, naj štejejo malenkosti. Pozabite na vse skrbi in naredite vsak dan nekaj norega. Pozabite na to, kar vam narekuje svet in razmišljajte s svojo glavo. Odpravite se kdaj tudi izven meja naše male države in napolnite si srce z novimi spomini.
Zaprite oči in zaplešite kdaj kar tako. Zase!

Happy 2015! The best is yet to come.

 

Dancing queen.

No, pa se končno špilam turistko!

Že v prejšnjem blogu sem omenila, da je v Dubaj končno prišla jesen. Vsaj mislim, da je to jesen. Zima zagotovo ni. Saj sem še vedno v kratkih hlačah in papučicah. Ja, tako pri nas izgleda jesen v novembru. Milina, vam rečem. In zdaj vzamem nazaj vso tisto stokanje in jokanje. Vsaj do naslednjega junija. Ali pa mogoče maja. No, vsaj do takrat nekje približno.

In zdaj je končno prišel tudi pravi čas za odkrivanje Dubaja. Tako sva se z Dinotom pred parimi dnevi ubistvu čisto po naključju znašla ob pravem času na pravem mestu. Po enem izmed njegovih sestankov sva se dobila v Dubai mall-u, na kapučinu seveda, in slučajno sva sedela na eni izmed teras, ko so se prižgale luči in zadonela je ena super arabska muzika. Uau, plesoče fontane. Še pravi čas sem jih ujela in pritisnila tapravi gumb na telefonu.

In naj vam povem, da je izgledalo prav kul. Še dobro, da sva ujela to arabsko cigumigu varijanto. Kakšna Time to say goodbye varijanta me zagotovo ne bi prepričala.

Drugače pa sploh nisem vedela, da je to ubistvu največja vodna fontana na svetu. Itak, kaj pa drugega. Saj smo vendarle v Dubaju. Halo!
Dubajska fontana je doma v 121.000m2 velikem jezeru pred Dubai mall-om oziroma pod največjo, itak (spet), stavbo na svetu – Burj Khalifo. Vse skupaj ima kar 6.600 luči in 25 barvnih projektorjev. Dolga je 275m, uau!, in vodo lahko izstreli kar 152m v zrak! Njen ples ponavadi spremlja klasična arabska glasba ali pa vse možne svetovno znane uspešnice. Da so jo zgradili so porabili samo 800 milijončkov dirhamov, kar je 160 milijonov EUR. Džizas!

Je pa to ubistvu ena redkih turističnih atrakcij, katere ogled je zastonj. Edina cena, ki jo boste plačali je tisti sicer precej dragi kapučino. Lahko pa si fontano ogledate tudi iz sprehajališča ob jezeru, kar vas ne bo stalo nič. Woho!

In za konec tega posta še novica dneva. Moji najljubši januarja prihajajo v Dubaj. Juhu!
Od sreče skačem v luft skoraj tako visoko kot brizga/šprica (zakaj se to sliši tako čudno), no kakorkoli hočete, ta fontana.

P.S. Poplesavanja fontane žal nisem uspela ujeti na slike, sem pa namesto tega posnela video. S telefonom. To je to!

Oh well, I am finally playing a tourist in Dubai. Like I already said in my previous post, fall has finally come to this city. At least I think it’s fall. It’s certainly not winter as I am still wearing my shorts and flip flops. Yes, this is how fall looks like in Dubai and it’s already November. Ahh just perfect, I tell you. And I take back all that moaning and crying. At least until next June. Or May. Well, at least until then.

And now is the perfect time to explore Dubai. So a few days ago me and Dino, actually quite accidentally, found ourselves at the right time at the right place. After one of his meetings we met at Dubai Mall, over the cappuccino of course, and we accidentally sat on one of the terraces when the lights went up and cool Arabic music started to play. Wow, dancing fountains. I was lucky enough to press the right button on my phone.

Let me tell you, it looked pretty cool. And I was actually really happy we caught this Arabic gipsy (like I call it) version. If we would have caught Time to Say Goodbye version, I certainly would not be persuaded by it’s glory like I was with the gipsy one.
Otherwise, I didn’t know that this is actually the largest water fountain in the world. But hello (mental note for myself), what else did I expect. We are in Dubai for Christ sake!
Dubai fountain’s home is actually a 121.000m2 large lake in front of the Dubai mall or better said, it’s below the tallest, what else did I expect (again) building in the world – Burj Khalifa. All together it has 6,600 lights and 25 color projectors. And it’s 275m long, wow!, and water can be fired as high as 152m in the air! It usually dances on traditional Arabic music or all possible world-famous hits.
And the total development value is actually only 800 million Dirhams, which is only 160 million Euros. Jesus Christ!

But to be honest, this is one of the few tourist attractions here you can see for free. The only price you pay is that quite expensive cappuccino. However, you can also see the fountain from the promenade along the lake, which will cost you nothing. Woho!

And to end this post on a happy note, well it’s happy post anyway, but still. My family is coming to Dubai in January and I couldn’t be happier to see my parents and my brother here. I know they will love it!

P.S. Sorry, no pictures of the dancing fountain, but I took a shaky video with my phone for you.

Tom&Serg.

Tom in Sergio sta dva fanta, v katera sem se zaljubila na prvi pogled. Tom je iz Melbourna, Sergio pa iz Madrida. NE, saj ne! Hec!
Tom&Serg je ena res lušna kavarna v katero sem se zaljubila na prvi pogled. Tisti, ki mi sledite na Instagramu ste to verjetno že zdavnaj pogruntali. Za vse ostale pa je ta blog.

V Dubaju ni kavarne/lokala/restavracije v katero se ne bi zaljubila na prvi pogled. Saj to sem vam enkrat že povedala, ampak resno. Tom&Serg je bil eden izmed prvih lokalov, ki sem jih odkrila med brskanjem po Instagramu in čez par dni sem že vlekla Dinota tja na kavo in zajtrk. Bogi revež. Ampak saj trpi samo takrat, ko se jaz izživljam nad svojo kavo in zajtrkom – beri – naredim milijon slik za Instagram. Drugače neizmerno uživa. No, uživava oba.

V zadnjih parih tednih je v Dubaju prava mala poplava novih lokalov. In prav je tako. V mesto je končno, končno! prišla jesen. Ali bi temu prej lahko rekla pomlad, mogoče zgodnje poletje. No, kakorkoli, točno to vreme je bilo vredno čakati vseh teh dolgih sedem mesecev nenormalne vročine in vlage. Ah, milina! In zdaj je odkrivanje novih lokalov in posedanje na vrtovih še bolj prijetno. Yeeees!

Lokacija, kjer se nahaja Tom&Serg je nadvse zanimiva. Precej nenavadna za Dubaj bi rekla. Ubistvu kot nekakšna industrijska cona, polna skladišč, prahu, trgovin z avtomobili in razno strojno opremo. Aja, pa še kakšen zakoten falafel pajzel najdete kje v bližini. In nikjer nobene velike table z imenom. Če njihova vrata najdete med vsemi tistimi skladišči, vam je zagotovo namenjeno, da ste tam. Pa tudi taksisti ponavadi nimajo pojma kam vas peljejo.

Za razliko od zakotne lokacije pa je notranjost lokala totalno kul. Velik prostor, ki zelo spominja na skladišče – surove stene, nedokončan strop, betonska tla, s super lepo urejeno odprto kuhinjo in z ogromnim zgornjim prostorom, ki se včasih prelevi tudi v knjižnico ali pa pop up trgovino. Res kul!
In enako preprost je tudi njihov meni. Na njem ne boste našli ravno veliko različnih stvari, a sem vseeno prepričana, da bi čisto vsak našel nekaj zase. In tudi, če ne, vam bo kuhar z veseljem pripravil tisto kar si zaželite.
Midva sva seveda iskala super kapučino. Super kapučino je tisti s tapravo penico seveda. No, takšnega kapučina v Dubaju še kar nisva našla. Tudi v Tom&Serg ne. Pomoje ne obstaja. Je pa barista z nama z veseljem poklepetal in nama razložil, da njihov način priprave kave izhaja iz Avstralije. Super okus, a kapučino brez penice pač ni kapučino. Sori.
Sva pa prvič probala poached eggs. Zakrknjena jajčka? Jajčka na oko, ki v resnici niso na oko? Nimam pojma kakšen je pravilen slovenski izraz. Naj mi nekdo pove, prosim. Ampak jajčka na oko to že niso. So pa super dobra. In prav tako tudi njihov doma narejen musli z mandljevim mlekom, grškim jogurtom in svežim sadjem. Njam!

In zdaj komaj čakam najin prvi obisk, saj je Tom&Serg kot narejen za najinega prvega gosta. Tejčes, pridi hitro! Za vse ostale pa, kot sem že rekla. Če se kdaj znajdete v arabskem svetu, nujno na obisk k Tomu in Sergiu.

Tom and Sergio are two boys, who I fell in love with at first sight. Tom is from Melbourne and Sergio is from Madrid. Oh no, just kidding.
Tom&Serg is actually a really cool place which I fell in love with at first sight. Those who follow me on Instagram probably already figured that out a long time ago. But for everyone else, here’s this blog.

In Dubai there is no cafe/bar/restaurant which I wouldn’t fall in love with at first sight. That’s what I have already told you once, but seriously. Tom & Serg was one of the first I have found while browsing the Instagram and a couple of days later I already dragged my husband there for coffee and breakfast. Poor, poor man. But to be clear, he only suffers when I am taking it out on my coffee and breakfast – read – take like a million pictures for Instagram. Otherwise, he immensely enjoys it. Well, we both enjoy it.
In the last couple of weeks there is a small flood of new outlets in Dubai. And rightly so. The  autumn has finally, finally! came to this city. Or would this be more like spring or maybe early summer. Anyways, this weather right now, is exactly what it was worth waiting for all these long seven months of abnormal heat and humidity. And now, ahh sweetness! And with this weather, discovering new places has become my obsession.

Location where you’ll find Tom&Serg is extremely interesting. Pretty unusual for Dubai I would say. Suitably urban and unlikely, actually a lot like industrial zone, full of warehouses, luxury car depots and hardware stores. And dust. Oh, and even some dodgy falafel shops could be found near. And there is no large sign with the name on the door. So if you don’t find them among all those stores, you were not meant to be there. As well the taxi drivers usually have no idea where to take you. Ace hardware store is the key word here. But from there you’ll just have to walk.

But unlike godforsaken location, inside of this place is totally cool. A large space, which really reminds me of the warehouse – raw walls, unfinished ceilings, concrete floors, super nice open kitchen and the upper area, which sometimes turns into a library or a pop up shop. Really cool!
And the same is their simple menu. It’s not long, but I’m sure everyone can find something yummy and health as well. And even if you don’t, the kitchen is very flexible and they will kindly make you the best dish ever.

We were obviously looking for a great cappuccino. Great cappuccino is the one with lots of yummy foam, of course. But in Dubai such cappuccino does not exist. Even at Tom&Serg we didn’t found it. Barista was very happy to chat with us and he kindly explained that their method of coffee preparation stems from Australia. Super good taste, but coffee without a good foam is not cappuccino. It’s just a coffee. Good coffee though, but not cappuccino. Sorry.But one thing that we really loved there were poached eggs. We tried them for the first time and they were super good. Just as their home made muesli with almond milk, Greek yoghurt and fresh fruit. Yummy!

We love going back there for our breakfast and coffee and I am really happy that one of our best friends is coming to Dubai really soon and I know he will love Tom&Serg. Can’t wait to take him there. And you should visit too.

http://www.tomandserg.com

Job hunt.

V Dubaju je iskanje službe prav poseben podvig, ampak roko na srce, saj kje pa ni.

Evropejci smo nekako še vedno prepričani, da je v Dubaju nešteto priložnosti. Ja, saj ubistvu jih je res. Ampak nešteto je tudi ljudi, ki so prišli na lov – dobesedno, za temi priložnostmi. In večina teh ljudi prihaja iz veliko večje revščine in bede, kot jo poznamo pri nas. To so ljudje, ki so pripravljeni delati za polovico manj denarja kot mi. Ma kaj za polovico, za veliko manj. Neprimerno manj. Za tako nizke plače, kot 150€ recimo. In ob tem so sposobni pošiljati del tega težko prigaranega denarja še svoji družini. Kako jim to uspe mi verjetno nikoli v življenju ne bo jasno.
In izkoriščanje teh ljudi je v Dubaju na nivoju, ki ga Evropejci niti slučajno ne poznamo. Kljub temu, da smo tudi pri nas priča izkoriščanju delovne sile, je stvar vseeno neprimerljiva. Verjemite mi. In konkurenca na tem trgu je ravno zaradi tega ogromna.

Tukaj velja kar nekakšno nenapisano ali pa v resnici kar napisano (vsaj na večini expat forumov) pravilo koliko veljaš in kakšna bo višina tvoje plače, glede na tvoj potni list.
Filipinci, Pakistanci, Sirijci, Indijci in Afričani so pripravljeni delati za res mizerno nizke plače. Njihove plače se gibljejo tam nekje okoli 1.000, 2.000, 3.000 dirhamov. Pa saj 3.000 dirhamov sploh ni tako malo za kakšno pisarniško delo boste rekli. Skoraj primerljivo s plačo naših tajnic ali pa prodajalk recimo. Ampak ne pozabite na višino stroškov čisto povprečnega življenja v Dubaju. Pa na to, da delovnik skoraj nikoli ni krajši od 10 ur, da ti pot na delo ponavadi vzame tudi do 2 uri na dan in da se tukaj dela povečini 6 dni na teden.
Angleški potni list pa ti še vedno prinese največ koristi. In tudi najvišjo plačo. Če pozabimo na Emirate (domačine), ki služijo lahko tudi po desetkrat več, kot mi “navadni” ljudje.

Sama sem imela pri prvi službi srečo, saj so mi do nje pomagale veze Dinotovih šefov. Dobila sem mail, povabilo na sestanek, takoj za tem offer letter in čez par dni sem že sedela v pisarni. Sicer pa ponavadi stvar ni tako preprosta. Ampak tudi tukaj so veze vse. Pa smo spet pri tem, da brez vez pač ne gre.

Potem sem malo delala v pisarni, nato doma, zdaj pa sem ubistvu spet na lovu. No, saj sem ubistvu že cel čas, ampak po slabe pol leta sem pripravljena na nov izziv. In tokrat se v boj podajam sama.
In moja bitka gre nekako takole. Pošiljanje prošenj. Ta točka je identična tisti doma. CV + cover letter (spremno pismo). Razpisi pa so povsem nekaj drugega. Žaljivi? Diskriminatorni? Ocenite sami.

In večina te brez poslane slike pripete k CVju ne bo niti povohala. Žalostno, ampak resnično. Se mi zdi, da pri nas to še vedno ni pogoj. Meni se je pravzaprav vedno zdelo smešno, ko so ljudje k prošnji pripeli še sliko. Predvsem pa čisto nepomembno. Z izjemo, če bi iskali manekenko, hosteso, morda igralko.

Sicer pa je odgovorov oziroma vabil na intervjuje več. Sama sem jih imela v zadnjih parih mesecih vsaj en ducat. Včasih te na razgovor povabijo po enem dnevu od poslane prošnje, včasih traja en mesec. Razgovori lahko trajajo od 5 minut pa vse tja do ene ure. Vprašanja so zelo različna. Večinoma pa jih bolj od tvojih preteklih izkušenj zanimajo dejanske situacije. Kaj bi naredili v določeni situaciji, kako bi odreagirali v določenih primerih, kako bi rešili kakšno nalogo, na kakšen način bi prišli do rešitve in podobno. To mi je všeč, ker pomeni, da so tvoje pretekle izkušnje že prebrali v CVju.
Se pa ponavadi zatakne pri feedbacku po intervjuju. Včasih ne dobiš ne ja, ne ne. Saj potem po kakšnem mesecu, ko od njih ni ne duha ne sluha nekako dojameš, da si pač odpadel kot gumb od gat ali pa da je bila kakšna Filipinka, kljub veliko slabšemu znanju angleščine in z manj izkušnjami pač pripravljena na delo za veliko manj denarja kot ti, ampak vseeno. To se mi zdi skrajno neprofesionalno. Mi je jasno, da težko odgovoriš vsem tisočim prijavljenim kandidatom, čeprav, no ja, v današnjem času, ko je toliko opcij avtomatskega odgovarjanja … Ampak vsaj tistim desetim, ki so bili dejansko na razgovoru. To pa ja ni tako težko. In vem, da čisto isti problem obstaja tudi v Sloveniji. Res redki so tisti, ki ti dejansko obrazložijo zakaj te niso izbrali. In te cenim.
Aha, obstaja pa še ena majhna razlika. Če je tukaj razpisan oglas za delo, potem se delavca zagotovo išče. Oglasov kar tako, za že v naprej izbrane ljudi, samo zaradi formalnosti zaposlitve, ni.

Je pa ponavadi dubajska zgodba Evropejcev takšna, da eden izmed družine/para pride v Dubaj že z zagotovljeno službo. Ker so te na tak ali drugačen način povabili Arabci in si intervju že opravil preko Skajpa in se za pogoje dogovoril preko emaila. Prav tako se ponavadi podpis pogodbe zgodi še pred relokacijo.  Zgodi pa se tudi, da te v Dubaj premesti matična firma. V Dubaju je še vedno ogromno predstavništev vseh večjih podjetji.
Od tiste druge polovice družine/para pa je potem osebna odločitev ali želi delati. Nekatere gospe, ja po večini je to ženski del, so pač doma. Spet druge pa si želimo delati, kjub temu, da bi v resnici lahko špilale gospe.

Zgodbe večine pa so seveda drugačne. V ta nori arabski svet pridejo na lov za službo brez vsega. S trebuhom za kruhom. Po svoje sanje. Čeprav so večkrat lačni kot siti.
Oh, in še to. Ljudje z diplomami so tukaj vsekakor veliko bolj cenjeni kot doma. Predvsem tisti s tehnično izobrazbo. Gradbeniki, strojniki, projektanti, arhitekti, informatiki. In seveda doktorji. Pa različni športni delavci. Mojstri svojega zanata, kot bi rekel Dino. In Arabci so nori na LinkedIn. Pravzaprav brez tega profila tukaj sploh ne obstajaš. Ko iščejo nekoga za svoj biznis bodo LinkedIn prečesali po dolgem in po čez, da bodo našli primernega kandidata. In tukaj se potem začnejo dolgotrajna pogajanja. Ja, v Dubaju se pač nič ne zgodi čez noč.

In še nekaj prav kul nasvetov za vse, ki smo na lovu za novo službo.
If they don’t hire you, you weren’t the fit. There is something better coming your way.
Pa srečno!

Še sem živa.

Ta blog je zate mami. Ker me čisto zares pogrešaš, jaz pa tebe še bolj. In enako tudi vse ostale. Saj veste kdo ste, vas sploh ne rabim naštevat.

Oh šit. V Dubaju sva že pol leta. Še nekaj dni več. O ja, to prelomnico sem zamudila in kljub temu, da sem imela v glavi en milijon misli, jih nikakor nisem znala spraviti na tipke. In od mojega zadnjega bloga sta minila že skoraj 2 meseca. Oh šit, še enkrat.

Tukaj čas res nenormalno hitro teče. Brez heca. Kar vprašajte ljudi, ki tukaj živijo, so živeli ali pa so prišli v Dubaj samo na obisk. Mislm, saj nočem pretiravati, ampak urejanje dokumentov traja šestkrat dlje, pot v službo traja dvakrat dlje, sprehod po nakupovalnem centru ti vzame trikrat več časa in vožnja po šest pasovnici je veliko počasnejša. Dan pa ima še vedno samo 24 ur. In tako se zdi, da kar prej mine.
No ja, vse skupaj so verjetno samo izgovori. Včasih pač prav pridejo. Ampak življenje v velikem ali pa vsaj večjem mestu ti vzame veliko več energije. Veliko več, kot sem bila sama pred tem navajena. Ampak še sem živa. Nič bat.

Je pa tudi neskončno poletje razred zase. Priznam, da se mi je uresničila dolgoletna želja. Dolgoletno sanjarjenje o neskončni vročini, soncu in morju. Pa saj res ni lepšega, kot to, da se lahko še 20. oktobra v japonkah sprehodiš do plaže in termometer še vedno kaže 36°C. Ampak pol leta neskončne vročine in povprečne temperature nad 40°C pa na tebi vseeno pustijo vsaj rahle posledice. Telo je utrujeno. Hočeš ali nočeš. Vročina te izčrpa in nekako potegne vase. Zdaj verjetno že vsi veste, da sanjam o dežju. Mrazu. Jeseni. In vseh ostalih stvareh, ki so v življenju prav tako zelo pomembne.

Ampak okej, da ne boste rekli, da samo jokam. V zadnjih dveh mesecih sva bila tudi na počitnicah. Juhu! Doma, seveda. Ljubljana je pač postala sinonim za počitnice, medtem ko je zdaj najin začasni dom “tropski svet”, ki je bil zaradi vročega podnebja in neskončnih plaž včasih sinonim za počitnice.

Oh, Ljubljana moja draga kako te pogrešam. Priznam, da bi se z veseljem vrnila. Res se ne zavedamo kaj imamo, dokler tega ne izgubimo. Ko bi le tisti ta pomembni ljudje v naši mali državi znali to izkoristiti vsem v prid.

Zadnje pol leta v Dubaju ni bila pravljica iz Tisoč in ene noči. No, pa se spet pritožujem. So mi pa vedno zelo zanimivi članki v slovenskih medijih, predvsem razni intervjuji, o tem kako so ljudje po treh, štirih mesecih v Dubaju uspeli. Res? Uspeli v čem? Jaz sem morda le bežno uspela v prilagajanju na dejstvo, da se pri +40°C v dolgih hlačah in dolgih rokavih nisem razjokala vsakič, ko sem stopila iz noro klimatiziranega prostora. In niti najmanj me ni sram priznati, da je tako. V pol leta se morda le bežno privadiš na ogromen kulturni šok. Obstajajo dejstva, ki me še danes šokirajo tako kot prvi dan in bi zaradi njih najraje skočila iz svoje kože.
Ampak ljudje vsekakor ta dejstva radi skrivajo. Bog ne daj, da bi kdo vedel, da je življenje tukaj pravzaprav vsakodnevna borba. Luksuzno življenje v Dubaju pač zveni zares super. Sploh vsem tistim, ki si krčevito želijo pobegniti iz naše male Ljubljane. Pa naj vam povem, da se jaz ne vozim v zlatem avtomobilu. Saj to verjetno že veste, ampak vseeno. Moja plača ni deset tisoč evrov, še vedno nisem ponosna lastnica Celinke, znamenita dubajska Palma je daleč od oči tistih, ki tukaj delamo in živimo. No, z izjemo tistih, ki dejansko tam delajo. Drage večerje in nočno življenje ne prideta v poštev, še manj pa vse ostalo luksuzno življenje, ki ga z veseljem opisujejo vsi mediji. In vsi ti idealizirani intervjuji so naravnost smešni.
Slovencev je tukaj že kar veliko. In res ne bi rada komu delala krivice, ampak morda lahko tiste, ki jim je zares uspelo preštejem na prste ene roke. In to so ljudje, ki so v Dubaju že več let. Pet, morda celo deset.
Vsekakor se zavedam dejstva, da je uspeh ravno tako abstrakten pojem, kot ljubezen in sreča. Vsakemu svoje. Le malce realnosti, po mojem mnenju, ne škodi.

Sicer pa v vse možne inboxe konstantno dobivam takšna sporočila – Imaš v Dubaju kakšno službo zame? Ja, seveda! Stresam jih iz rokava. Pridite v to đunglo pa boste videli kakšen je fight za preživetje. Naj vam povem, da čistilci/čistilke tukaj delajo za 700 AED. Deljeno s 5 pa boste pri pravi številki.
In naj vas ne zavede tisti mali procent arabcev in še manjši procent tujcev, ki tukaj obračajo mastne denarce.
Povprečna najemnina je v Dubaju 1.200€ na mesec, letna šolnina za osnovno šolo 10.ooo€, kavica + rogljič 8€, kino vstopnica 11€, da o zdravstvenem zavarovanju in hrani v trgovini sploh ne začnem in še bi lahko naštevala. Cenejši je le bencin. In na splošno prevoz. Paketi (stanovanje, zavarovanje, avto, šolnine), ki so jih včasih ponujala priznana podjetja so danes le še senca tistih iz preteklosti po besedah tujcev, ki so v Dubaju že vsaj 5 let.

Verjetno se vas zdaj polovica sprašuje kaj za hudiča sploh še delam v Dubaju. Mnja, ne mislite, da se tega ne vprašam vsaj ene destkrat na dan tudi sama. Nabiram bogate izkušnje in spoznanstva. To bo verjetno edina stvar, ki bo ostala v mojem CV-ju potem, ko se bom enkrat vrnila iz Dubaja. Pa lepi spomini in slike. No ja, še vedno mi ostaja upanje, da se bom vrnila z malho trdo prigaranega denarja. In verjetno se zdaj ponavljam že kot stara plošča, ampak, če bom od tukaj odnesla vsaj vsa ta moja vrla dognanja, bo to zame neprecenljiva izkušnja.

Aja, sem pa drugače še vedno najbolj srečna oseba na svetu. Hvaležna za vse kar imam. In neskončno si želim, da naju obiščete v tem norem Dubaju. Hotel nikoli več ne bo tako zastonj, kot v času dokler sva tukaj. Jaz pa bom končno dobila izgovor za obisk Burj Kalife, gold souka, Sheikh Zayed mošeje v Abu Dhabiju, plesočih dubajskih fontan in še marsičesa.

Oh, in še to. V zadnjih 2 mesecih je imela rojstni dan tudi moja najljubša oseba na celem svetu. Dino, seveda. Vse najboljše, hayati!

P.S. For all my international readers. This was just a special post for my mother. Because I miss her a lot. And she misses me even more. And a daily rant about expat life in a crazy Dubai. Oh yes, and I miss my home town like crazy lately. I think Ljubljana deserves a post on her own one day. But since then, there are just a few photos up there. Just to let you know how beautiful my home town is. You guys definitely must visit one day. You will thank me later!
Oh, and I am sorry for being absent for almost 2 months. Dubai is just totally kicking my ass lately. I am praying for cooler weather for quite some time now. Winter, please bring it on as soon as possible!

Girls business.

Čeprav v Dubaju nisva še niti pol leta noro pogrešam svojo družino. In moje punce. In itak tudi vse moje fante. Olimpija Ole!
Priznam, da ni lahko, ko si enkrat daleč stran, okoli tebe je ogromno novih ljudi, ti pa se včasih še vedno počutiš, kot da si čisto sam. Ubistvu sem najbolj srečna, ker to novo izkušnjo lahko delim s svojim najboljšim prijateljem. Ampak saj veste, včasih res paše ženska družba. Punce pač rade čvekamo. In, ker popolnoma drugačno okolje v Dubaju prinese tudi en kup sprememb in babjih problemov, ki jih seveda razumejo samo punce, sem super vesela, da sem tukaj spoznala že par Slovenk s katerimi delimo skupne interese. In res je kul poklepetati s puncami, ki se počutijo prav tako kot ti. Pa saj ne, da Dino ne razume mojih problemov, ampak mislim, da se je vseeno že malce naveličal mojega dramatiziranja o prekomernem izpadanju las, kar je posledica razsoljevanja morske vode. Pa tudi moj lov za novimi ličili in kozmetiko se mu zdi nadvse smešen. Ampak pri +50°C si v obraz zelo hitro kot disko kugla in po kakšnih 3 minutah na vročem soncu se ti make up počasi razlije tja nekam do kolen. Zato so debate s puncami, ki razumejo tvoje probleme in so tudi same šle čez to obdobje, ko se tvoja glava in telo privajata na vse nove spremembe, neprecenljive.

Je pa v tako multikulturnem mestu vedno lepo spoznati tudi nove prijatelje, ki prihajajo iz drugačnega okolja, kot ti. In zahvaljujoč Instagramu sem danes spoznala eno res super punco. Tala je Libanonka, zaljubljena v hrano, različne restavracije, preizkušanje novih receptov in fotografijo – http://www.forkitoverdubai.com. In danes zjutraj me je, na veliko veselje Dinota, peljala na res super zajtrk.
Mislim tukaj res ni težko najti kavarne/pekarne v kateri moje srce ne bi začelo hitreje biti. The Home Bakery je še ena izmed njih v katero bi se z lahkoto preselila. Dobra kava, odlični rogljiči, sladka jagodna marmelada in res prijazno osebje so me spet osvojili v trenutku – http://www.homebakery.ae. In mislim, da ni več daleč trenutek, ko si bom kupila belo marmorno mizo.

Ah, lep petek dragi moji!

It’s never easy to move far away from your family and friends. I miss them all so much. There is so many new people around you, but there are still times when you feel so lonely. I am so happy to be able to share this new life, this crazy adventure with my best friend. My husband. But you know, sometimes really feels good to have some fun with the girls. Because we girls like to talk a lot. And because a completely different environment in Dubai brings a bunch of changes and girls related problems which, of course, only girls can understand, I am super glad that I already met a couple of Slovenian girls around here to share common interests with. And it’s always nice to chat with girls who feel just like you. It’s not that Dino does not understand my problems, but I think he is already a bit tired of my dramatizing about the excessive hair loss as a result of desalination of seawater which is a common thing here in Dubai. And of course he doesn’t care about my crazy hunting for new makeup and cosmetics. He is after all just a man. But at +50 degrees your face very quickly looks as shinny as disco ball and after about 3 minutes in the hot sun the make up will slowly pour down your face. Therefore, chatting with girls who understand your problems and already went through this period, where your mind and body is getting used to all the new changes is priceless.

And even though it’s nice to have company from your home country, it’s always great to meet some new friends from different backgrounds. And thanks to Instagram I meet an amazing girl today. Tala, thank you so much for kidnapping me away from my husband this morning. It was so nice to talk about many different things and thank you for introducing me to another cool place, here in Dubai.

Tala is a girl behind Fork It Over Dubai blog – http://www.forkitoverdubai.com. She is really passionate about food, restaurants, recipes and photography. Just looking at her amazing pictures will make you hungry. And today she took me to The Home Bakery – http://www.homebakery.ae. And this bakery was clearly a place by my own hart. I mean what was there not to love. Amazing coffee, delicious croissants, sweet strawberry jam and nice people. And they will also bake you a cake, cookies or sweet little tarts for your birthday party.
And the white marble tables. Oh, love! Now, I really want one. Happy Friday everybody!

 

MAKE.

V Ljubljani sem imela točno tri najljubše lokale. Cafetino za kapučino in rogljič, Rog za paradižnikovo juho in listanje trendi revij. Pa Zvezdo za najboljši sladoled, macaroonse in vanilijevo krostato. Aja in glavno tržnico, kjer sva kupovala vso svežo zelenjavo, sadje in moje najljubše – rože.
Po ostalih lokalih in restavracijah nisem veliko pohajala. Malo zaradi tega, ker pač enostavno nisem imela časa in želje, malo pa tudi zato, ker sva z Dinotom najraje kuhala doma. In malo tudi zato, ker mi tega ni dopuščalo stanje na mojem bančnem računu. Saj ne, da sem tukaj milijonarka, ampak priznam pa, da si privoščim kakšno malenkost več.

In tukaj sem naravnost navdušena nad odkivanjem novih kafejev, pekarnic, restavracij in nasplošno prostorov, kjer lahko malo posedim, razmišljam in opazujem ljudi okoli sebe. Ali pa celo napišem nov blog, kot tale danes.
Ker sem v Dubaju še vedno odvisna od metroja, taksija ali pa svojih lastnih nog za enkrat odkrivam skrite kotičke v najini bližnji okolici. Ubistvu komaj čakam na bolj prijetne dneve, ko se bom lahko sprehodila tudi malo dlje od najinega doma. Trenutno pa sem za to še vedno čisto preveč lena. No ja, ubistvu je za to krivo še vedno zelo vroče sonce in + 40°C.

Sem se pa v zadnjem času kar nekajkrat s taksijem peljala mimo stolpnice v kateri se je svetil velik rdeč MAKE napis. Takšne stvari si ponavadi hitro zapišem v telefon in potem doma brskam. In tako sem danes odkrila MAKE business hub – http://www.makebusinesshub.com
Uau! In to čisto blizu najinega doma. MAKE je ogromen co-working prostor in med drugim tudi res lušna kavarna. Pa tudi s slastnim sendvičem vam postrežejo, če vam med delom mogoče zadiši iz njihove kuhinje. Odličen prostor za freelancerje, kreativce in vse, ki s svojim računalnikom radi pobegnete od doma. In danes tudi čudovit prostor v katerem pišem te besede in se spet utapljam v novi knjigi. Če boste kdaj na počitnicah v Dubaju, priporočam obisk.

Je pa danes padla še ena odločitev. Morda je k njej pripomoglo tudi to super vzdušje tukaj. Kar nekaj ljudi, ki sem jih že spoznala v Dubaju me sprašuje o čem govorijo moji blogi. Pravijo, da je Google prevajalnik tako dober, da razumejo točno nič. Zato od danes naprej tudi par besed v angleščini. Malo treninga zame in malce boljši prevod za njih. Upam!

 

Here we go for all my international readers. I can see some of you through my stats and also some of my new friends are asking me what the heck I am writing about. Google translate seems to be funny and not understanding Slovenian either. So from now one I will also pop a few words in English and hopefully more of you will be able to understand me. Once again welcome to the life of a girl from Ljubljana, Slovenia, who just recently moved to Dubai with her husband.

Since we moved to Dubai I love to discover new places all around the city. When we lived in Ljubljana, I had three favorite places where we would have cappuccino and croissants, the best tomato soup, best natural ice cream, macaroons and vanilla crostata. And I also daily visited our central market for fresh fruit and vegetable and my favorite – fresh flowers. So if you are ever in Ljubljana you definitely need to visit Cafetino, Kavarna Rog and Zvezda Cafe/Deli and market over the weekend.  It’s an open-air market, located in the Vodnikov trg and Pogačarnev trg squares. And if you are visiting during the summer there is an amazing event every Friday called Open Kitchen. On Fridays from March to October, the Open Kitchen offers you an opportunity to meet Slovenian chefs, taste Slovenian dishes and learn about different methods of food preparation. And you can also find lots of other cuisines. This is what I miss the most in this hot Arabic summer. But hopefully I will be able to find some open markets when weather cools down a bit.
So for now I am discovering new cafes, bakeries and all other cool places to have lunch or just grab a cup of coffee. And since we still don’t have a car and my driving license it’s not valid here anyways (stupid rules), I am taking metro, catching a taxi or just walking around. This is why I am praying, and I am not a religious lady, for cooler weather to come really soon.

And today I discovered MAKE business hub – http://www.makebusinesshub.com. Couple of times I was driving around in a taxi and when passing one building in our neighborhood I saw a huge red MAKE sign and I always wondered what it was. I always tend to quickly write down such things in my iphone notes and then I do the little browsing at home.  So MAKE is a co-working space in the heart of Dubai Marina, urban café and a shared work space for people on the go. And you can also grab a delicious sandwich while working from here. I just love their simple design and it feels so good to just sit here, write this blog and reading a new book I just started. It feels so good to finally be able to find my way a little bit around here and just enjoy myself.
If you guys are looking for a cool place to escape your home or work outside your office this is a great place to visit. And also be sure to try this delicious lime mixed berry smoothie.

P.S. za mojo največjo fenico. Mami, obljubim, da bo blog še vedno v slovenščini.

P.S. for all my international readers. I promise my written English will get better with time.