Polpismena? Mogoče.

No ja, vsem pač ne moreš bit všeč. Ali je mogoče pravilno ne moraš? Nikoli nisem sigurna. Ob zadnji objavi je neka gospa veselo ugotovila, da sem polpismena. Ubistvu mi je povedala, da zelo rada prebira bloge ljudi, ki živijo v tujini, a le pod pogojem, da so vsaj polpismeni. Ha! No, moj očitno ni. Me pa veseli, da ima nekdo dovolj časa, da prešteva vejice in ostale slovnične napake na mojem blogu. Morda pa jo je samo zavedel moj priimek. Čefurka pač nima veliko skupnega s slovenščino. Itak! Oh ja!

Moj slog pisanja je res čuden. Nekateri stavki so kratki in odrezani. Nekateri pa totalno predolgi. In vmes je verjetno pet vejic preveč ali pa jih je morda sedem premalo. In večina stavkov se začne z in, ampak, ko in če. V šoli pa so nas vedno učili, da se stavki nikakor ne začenjajo tako. No ja, aha, tudi z no ja velikokrat začnem. No ja, sama se imam za zelo pismeno osebo, mogoče je k temu malce pripomogel tudi študij slovenščine, ki ga sicer nisem dokončala, ampak nič zato. Pravila so ponavadi zato, da jih kršimo. Mogoče se to imenuje kreativno pisanje. Ali pač ne. Pa saj niti ni važno. V Dubaju se pravil raje strogo držim, ker bodo sicer name zelo jezni, na blogu pa velikokrat odletim in brcam v temo. Saj vem.

In tudi danes ne vem čisto dobro v katero smer brcam. Tale post spet pišem na metroju. Večino postov v resnici napišem na metroju. Ko je okoli mene največ ljudi. Takrat imam v glavi največ idej in misli. Tudi danes ni nič drugače.

In zdaj sem prišla do enega zanimivega spoznanja. Morda pa nisem pismena v dejstvih o katerih pišem. Morda so moja dejstva iz življenja v Dubaju čisto drugačna, kot je resnično življenje tukaj. Morda je na drugi strani Dubaja več prehodov za pešce. Morda je več žensk zavitih v abajo. Dokumente za bivalno vizo urejajo po čisto drugačnih postopkih. Ramadan praznujejo drugače. Kdo bi vedel. Sicer pa moja dejstva, o mojem Dubaju vidijo moje oči. To so samo moja opažanja. Pa niti ne opažanja. To so moje izkušnje. Stvari, ki jih pač doživljam na lastni koži.
Ko sem danes še enkrat prebrala tisti zapis – To je Dubaj, sem ugotovila, da polovica tistih dejstev sploh ne drži. Ampak tako sem jaz videla Dubaj prve tri dni, ko sem se preselila v novo okolje. Danes ga mogoče vidim malce drugače. Ampak morda še vedno ne tako, kot nekdo, ki tukaj živi že pet let. Vsekakor pa moj namen ni zavajanje bralcev. O politiki, veri in zgodovini nimam pojma. Ker me te zadeve v večini niti ne zanimajo in se v njih ne poglabljam. Zato o tem niti ne pišem. In verjetno nikoli ne bom.

Zato še enkrat. To je blog o eni punci iz Ljubljane, ki zdaj skupaj z možem živi v Dubaju. In to je blog skozi njene zmedene oči. Tako ali drugače.

Sicer pa je v Dubaju spet polno turistov. Mesto je spet pisano in bolj živo. Poletje še kar vztraja in temperature tudi. Počasi bom verjetno spet lahko šla malo na plažo. Ali pa vsaj na kakšen sprehod. Naj povem še to, da sem zdaj končno naštudirala plinsko pečico in kvas v prahu. Tako so se na najin jedilnik vrnile najboljše home made pice. In trenutno sem v iskanju prave ponve za palačinke. Včeraj pa sva na hitro obiskala Abu Dhabi. Tako zdaj lahko na seznam obiskanih mest vpišem tudi to “Oh, so sex in the city” mesto.

Pa lep pozdrav gospa Darinka!

Kam v Dubaju na kavo. In rogljič. Pa na zajtrk.

V Dubaju čas teče nenormalno hitro. No ja, saj kje pa ne. Ampak a smo res že avgusta? Ubistvu gremo še približno dvakrat spat in bomo že septembra. In v petek bom že pol leta gospa Džafić. A je res že pol leta od tistega noro mrzlega in deževnega februarja? In skoraj en mesec od mojega zadnjega posta. Ups!

In, ko me sprašujete kaj se dogaja v Dubaju, ponavadi rečem nič. Ampak čisto res nič. Dokler sem še bila gospodinja se mi je dogajalo en kup stvari. Potem, ko si enkrat v službi pa saj veste kako to gre. Kuča-poso, poso-kuča in to je to. Čeprav po ta novem svoj poso opravljam iz kuče. Hmm, to se sliši ful čudno. No, po ta novem ne hodim več v pisarno. Juhu! Zmaga!

Ramadan je že zdavnaj mimo. Bajramski prazniki so mimo. Se mi zdi, kot da sem letos skupaj z njimi tudi sama dosegla nekaj zame skoraj nemogočega. In dojela še eno stvar, ki je doma zagotovo ne bi nikoli. Ramadan je v Dubaju mala šala. Za Arabce, mislim. No, ubistvu za vse, ki postijo tukaj. In ni jih malo, ki v Dubaj pridejo v času Ramadana z razlogom. Saj veste kdaj v Sloveniji čez poletje zaide sonce. Ali pa v Angliji. In Bosni. In Turčiji. Zagotovo vsaj dve uri kasneje kot tukaj. In okoli ljudi, ki postijo so vsi tisti, ki ne postijo. In restavracije niso zaprte. In na ulici vsi pijejo vodo. In nihče se jim ne prilagaja. Ja, to je zame nekaj česar si v resnici ne predstavljam. To je moč in uspeh. In pri nas nihče nima prostega meseca in skrajšanega delovnega časa. In ljudje normalno živijo. Ne prespijo celega meseca.
Če bi v takšno okolje poslali Arabce, mislim, da ne bi zdržali niti dneva. Njihovo jokanje je bilo še hujše od mojega. Seveda so bili nonstop lačni in ful drugačni. Ampak to je zdaj mimo. Jaz pa ob tej priložnosti, malo pozno, ampak vseeno čestitam vsem, ki so cel mesec postili v Sloveniji.

Mimo so tudi moje počitnice. Dino ni videl niti P od počitnic. O počitnicah v Ljubljani sanjava z odprtimi očmi. In z zaprtimi. Najini delovniki se počasi vračajo v ustaljen ritem. Čeprav, no ja, pojma ustaljen tukaj sploh ne poznajo. Ko sva že skoraj na konju, se spet vse obrne na glavo. In potem spet uskljajujeva najin urnik. Najin čas. Naju. Vikend komaj obstaja.

Ampak, ker sem zdaj spet na pol gospodinja, so se vrnili skupni zajtrki. In to me dela srečno. In, končno sem dobila tudi svoje mesto za štedilnikom. To verjetno čudi vse, ki naju ne poznate osebno. Ampak Dino res rad kuha in jaz res rada dobro jem. In v Ljubljani je večinoma kuhal on. Jaz sem bil zadolžena samo za palačinke in pice. In pite. In muffine. In … No, v Dubaju pa jaz razvajam njega in sem dobila naziv glavne kuharice. Mogoče se je komu zdelo, da sem ena tistih žensk, ki sploh ne ve kaj sta kuhalnica in ponev, ampak temu seveda ni tako. Imam pa definitivno rada moške, ki vedo, da kuhinja ni ženski del hiše, ampak se za štedilnikom znajdeta oba. Ampak dobro, to je že tema za nov post.

Sicer pa v Dubaju počasi odkrivam tudi svoje najljubše places to go. No, skupaj odkrivava svoje najljubše places to go. Saj veste. Kam na kavo. Na rogljič. Na pico. Na falafel in humus. Na zajtrk. In teh “placov” je tukaj ogromno.

In, če boste kdaj v Dubaju obvezno obiščite ta dva.

Tom&Serg

Fournil De Pierre

 

Drugačen svet.

What is going on, me je zdaj eno jutro vprašal receptor v stolpnici kjer delam. Kako to misliš what is going on, sem ga vprašala nazaj. On pa meni, da mu ni jasno zakaj ga vsako jutro pozdravim, ko pridem v stolpnico. Kaj, kako prosim? Zato, ker se mi to pač zdi edino normalno. Pač, tako, naravno. Hi, good morning. Enostaven pozdrav. Ljudem okoli mene pa se to zdi nadvse čudno. Glave v dvigalih so ponavadi uprte v tla, no, ubistvu v telefone. In jaz sem tista ta čudna punca, ki vse pozdravlja.

In potem sem začela razmišljati. V Ljubljani sem svet doživljala skoz idealne oči. Potem pa sva se preselila v Dubaj in v moji glavi se zdaj odvijajo prave bitke z mlini na veter. Bitke o različnih odnosih, ljubezni, povezanosti, raznolikosti … Ne razumite me narobe, jaz še vedno vrjamem v tisto pravljico v kateri ljubezen premaga vse ovire in razlike, ampak v tako multikulturnem mestu, kot je Dubaj, pa mi je vseeno malo bolj jasno kaj pomenijo vse te razlike med ljudmi, ki prihajamo iz različnih kultur.

S sodelavci se veliko pogovarjam in predvsem sprašujem. Včasih sprašujem tako banalne stvari, da se mi zdi, kot da si Indijci mislijo, da živim nekje v jami. Njim se zdijo vse te stvari tako enostavne kot 1+1, jaz pa skozi njihove oči dojemam svet na novo.
Saj poznate vse te novice o tem, kako so v Indiji svojo lastno hči kamenjali oče, stric, brat, dedek in še kdo, ker se je pač poročila s fantom v katerega se je zaljubila. Ja, tako to pač v Indiji gre. In odrasli fantje, v 21. stoletju še vedno razmišljajo, kot da je to največja sramota. Včasih se mi zdi, da so boljši od tega. Saj so se preselili iz svoje države, razmišljajo s svojo glavo, hočejo drugačno življenje. Ampak ne. Oni še vedno strogo verjamejo, da je skupno življenje pred poroko največji greh. In po poroki, z izbranko njegovih staršev, je treba le slediti že napisanim pravilom za uspešen zakon in sreča bo zagotovo prišla. Omojbog! S tem se nikoli ne bom sprijaznila. Žal mi je, ker te ljudje nikoli ne bodo okusili prave ljubezni. Tiste norosti, ko te zadane. Ko ne veš kje si. In letiš. In se jokaš in smejiš od samega hudega.
Ali pač! Sodelavec pravi, da je imel punco. Ta pa se je kasneje poročila z drugim moškim, ker so tako pač določili njeni starši! Zakaj? Zakaj je potrebno iskati nekoga drugega, nekoga boljšega svojemu otroku, če je ta že v zvezi. S partnerjem, ki si ga je sam izbral. Tega nikoli ne bom dojela. Se mi zdi, kot da čustva pri teh ljudeh sploh ne obstajajo ali pa so tako globoko potlačena in zakopana na dnu njihovih src, da jim nekaj takšnega sploh ne pride do živega. Mene pa zaboli nekje notri v telesu že ob sami misli na to. Oni pa skomignejo z rameni.

Ko jim pripovedujem o tem kako lepo je skupno življenje z nekom, ki ga imaš res rad, pa čeprav nisi poročen, me gledajo kot deveto čudo. Spet ne razumem in nikoli ne bom razumela, kako lahko katerakoli vera prepoveduje nekaj takšnega, tako preprostega in tako človeškega. Nekaj, kar bi moralo biti povsem normalno za vse ljudi na svetu. In kako so lahko ljudje tako boga boječi.

Po drugi strani pa so potem tukaj še Arabci. Mladi moški, stari recimo nekje med 25 in 30 let. Vozijo najboljše avtomobile na svetu. Denarja jim ne bo zmanjkalo še vsaj za naslednjih pet življenj. A se vseeno zgodi, da jim izklopijo telefon, ker so zaradi svoje malomarnosti in brezbrižnosti pač pozabili plačati položnico. Za njih skrbijo čistilke, kuharice, varuške in vsa ostala vojska njihovega osebja. In ti ljudje v življenju še ničesar niso naredili s svojimi lastnimi rokami. Ti ljudje so leni. Se opravičujem, če sem na tem mestu s svojo ugotovitvijo koga užalila, ampak ti fantje si enostavno niso sposobni sami najti žene. V resnici niti niso slabi pogajalci. Govorijo lahko ure in ure. O najbolj nepomembnih stvareh na svetu. Ko je treba od govoričenja preiti k dejanjem pa enostavno nimajo pojma kako se stvari streže. Pri njih mi je zato kristalno jasno zakaj se za njihovo srečo še vedno dogovarjajo očki in mamice.
Včasih imam občutek, da se arabski moški žensk kar malo bojijo. Ali pa se bojijo samo nas Evropejk, ker smo samostojne in čisto nasprotje Filipink, s katerimi imajo sami največ opravka in jih ponavadi vzgajajo od malega.
Njihov stisk roke je podoben ničemur. Tista naša mrtva riba ali kako že pravimo najbolj mlahavemu stisku roke, je za njih kraljica v stiskanju rok. In njihova nezainteresiranost za cel svet je razred zase. Ti ljudje imajo vse, ampak nimajo nič. Na svoji zemlji so kralji, imajo vse, čisto vse, ampak v mojih očeh je njihovo življenje naravnost dolgočasno. Morda bodo v svojem življenju doživeli šestnajstkrat več stvari in videli dvakrat več sveta, ampak njihove izkušnje nikoli ne bodo takšne kot moje, naše.

Zato je to zame narobe svet. Svet, ki ga res še enkrat dojemam čisto na novo. Stvari, ki sem jih včasih spremljala samo preko knjig in filmov zdaj gledam v živo in se o njih učim popolnoma na novo. Skozi svoje lastne oči. In za te izkušnje in nova spoznanja bom vedno hvaležna.

Včasih se mi je vse zdelo tako preprosto. Danes pa vidim, da je pot do tja, kjer bom vse razumela še zelo dolga. Pa saj mogoče pa je tako čisto prav. Kdo pa pravi, da moram na tem svetu razumeti čisto vse.

 

Lačen si ful drugačen.

Danes je točno 3 mesece od kar sem v Dubaju. Zdi pa se mi, kot da bi bila tukaj že 3 leta.

Vikend je mimo. Dino je bil v petek končno prost in tega dneva sem se veselila še bolj kot poletja. Si lahko mislite, da zdaj odštevam dneve do zime. Noro! Le kdo bi si mislil.
No, ubistvu za začetek odštevam dneve do konca Ramadana. Okej, lažem, po novem odštevam dneve do vikenda. Vsi, ki mi sledite na Twitterju že poznate moje manično odštevanje. Najprej je bilo odštevanje do pomladi, potem do poletja. No, v Dubaju pa se je vse skupaj malo obrnilo. Zdaj si želim zime in hladnega vetra. In želim si svežega zraka. In saj veste, z odštevanjem vse prej pride.

Nazadnje sem o Ramadanu pisala z velikim pričakovanjem. Zdaj, ko je mimo dober teden pa se zaradi mene mirno lahko konča. Ja, saj vem, zdaj živim v državi v kateri se je pač treba prilagajati novi kulturi, ampak, z vsem spoštovanjem do muslimanske vere in njihove kulture, se mi zdi njihovo pričakovanje, da se bomo tem ekstremnim razmeram prilagajali tudi tujci, naravnost noro.
Petek je edini dan v tednu, ko imava to možnost, da si lahko privoščiva kavo, rogljič, zajtrk … Ampak v času Ramadana to pač ni mogoče. Do sončnega zahoda je vse zaprto. Vse! Pa saj bi mogoče lahko šla malo na plažo, kljub temu, da je 50°C. Ravno toliko, da se malo namočiva v tistih toplicah. Ampak potem se spomnim, da je v javnosti seveda prepovedano piti in to pomeni, da ne smeva narediti niti požirka vode. Takoj odpade tudi ta možnost. V času Ramdana je torej konec sveta. Zimsko spanje. No ubistvu, poletno spanje. Najboljše je, da cel dan prespiš in oživiš ponoči. Ampak ne, jaz hočem kakšen dan tudi po službi na kavo, na sladoled in na kosilo … Sori, no go!

Zdaj ste verjetno že dojeli kako zelo tečna sem, in ja, saj vem, na svetu so še hujše stvari, kot Ramadan. In čez slab mesec bo vsega skupaj konec. Ampak mislim, da bom naslednje leto vseeno spokala kufre in Ramadan raje preživela na počitnicah nekje, kjer bom lahko mirno srkala koktejl.

Sicer pa bi lahko, kar se mene tiče, Snickersov slogan Lačen si ful drugačen, mirno uporabili tudi za slogan svetega meseca. Ljudje so lačni in tečni. In ful drugačni. In na vsakem vogalu teče priča o tem kako pogrešajo cigarete in kavo. In o tem, kako so se danes že za dobro jutro, kar tako, mimogrede skregali z ženo, ker so pač lačni in tečni.
Na sestanku pa so mi rekli, napiši na Facebook – We are hungry! Ne moremo zdaj razmišljat o biznisu. Aha, super! No, mi je všeč, da imamo vsi skupaj enomesečne počitnice. Ampak, a sem lahko potem tudi jaz cele dneve doma? Spim in jem.

Edina svetla točka mojega Ramadana so večerni obiski Starbucksa. Ja, tako nizko sem padla, da sem od zasvojenosti z najboljšo kavo iz Cafetina, pristala na Starbucksovi caffe latte. Ubistvu me bolj kot ta kava veseli njihova interpretacija mojega imena. En dan sem Yasha, spet drugič pa Tiacha. Luštno.

In po takšni količini kave sem dovolj zadrogirana, da lahko mirno berem knjige skoraj do 3.00 zjutraj.

Sicer pa pri nas nič novega. Vroče je. In začelo se je tisto obdobje, ki mu gospod Ekrem pravi kuča-poso, poso-kuča.

Aja pa še to. Za vse tiste, ki me sprašujete kje so dnevne objave. Na Facebooku.

Ramadan Kareem.

In prišlo je poletje. To se ubistvu tako čudno sliši, ker je tukaj poletje že od aprila. In prišle so visoke temperature. Ja, res noro visoke temperature. In skupaj s poletjem in visokimi temperaturami je prišel tudi čas svetega Ramadana.

O Ramadanu sem slišala ogromno stvari. Večina sodelavcev se nanj pripravlja že cel mesec. Prav tako vsi Arabci. Neverjetno kako se ljudje tukaj veselijo tega meseca. No, saj če dobro pomislim, se tudi v Sloveniji večina ljudi decembra veseli povsem enako. Čeprav sta si ta dva meseca v večino pogledih totalno nasprotje.

In z današnjim dnem se začenja Ramadan. In letos bom vsaj delno tudi sama doživela nekaj, čemur muslimani pravijo sveti mesec. Ulice se bodo počasi izpraznile, deloma zaradi neznosne vročine, ubistvu pa zaradi tega, ker v tem mesecu muslimani svoje dneve večinoma preživijo v mošejah, kjer molijo in berejo koran. Predstavljajte si center Ljubljane, enkrat novembra, ko je vse megleno in nikjer ne srečate žive duše. Ja, tako prazno je že zadnjih par dni tukaj naokoli. Pa tudi turiste zelo redko srečaš tukaj v tem času. In enako je tudi v vseh nakupovalnih centrih, ki bodo zdaj zares zaživeli šele pozno ponoči. Eksplodirali pa bodo spet, ko se Ramadan zaključi s tridnevnim praznovanjem oziroma bajramom. Kar naj bi izgledalo približno nekako tako, kot nakupovalni centri v Ljubljani 3 dni pred božičem, krat 5.
Sicer pa bodo čez dan zaprte tudi vse restavracije in kavarne. Svoja vrata bodo odprle šele po sončnem zahodu, ko se bodo muslimani zbrali na iftarju – večerji po postnem dnevu. Restavracije bodo potem odprte vse do 1.00 ure zjutraj, čez vikend pa kar do 2.00 zjutraj. Mesto bo dobesedno zaživelo šele ponoči. In moram priznati, da se tega kar malo veselim. Vsekakor bo zame ta mesec nova in predvsem zelo zanimiva izkušnja. Veselim pa se tudi prav posebnega skrajšanega delovnega časa. V času Ramadana so namreč tudi pisarniške ure zelo prilagojene vsem, ki postijo in to darilo skupaj z njimi v paketu dobimo tudi mi tujci oziroma nemuslimani. Juhu!

Spodnji zapis sem našla na spletni strani http://www.dzamija.com/, medtem ko sem razlago o Ramadanu iskala na internetu.

Ramadan je čas, ko se muslimani postijo ves mesec, je čas duhovnosti, je čas posta, očiščevanja, solidarnosti, kesanja in oproščanja. Za muslimane je ramadan najbolj veličasten mesec med vsemi. Ramadan je mesec Objave, kajti v njemu je začela objava korana, v njem se je zgodil povratek muslimanov v Meko (osmo leto po Hidžri), je mesec v kateri je noč lejletu-l-qadr. Noč, ki je vrednejša od tisočerih mesecev. Konča se s tridnevnim praznovanjem, s tako imenovanim bajramom.

V času Ramadana torej poteka strogi post. Od sončnega vzhoda do zahoda, to je tukaj v Dubaju približno med 5.00 zjutraj in 19.oo zvečer, ko zaide sonce. Med tem časom je prepovedano jesti, piti, kaditi in spolno občevati. Veselim se prepovedi kajenja in srčno upam, da se bodo tega držali. Za zadnjo stvar pa naj rečem le to, da sem srečna, ker za nas tujce ne velja. Huh! In enako je tudi s hrano in pijačo. V službi bom mirno lahko pojedla svojo malico, samo paziti moram, da se umaknem v kuhinjo in s tem spoštujem ostale kolege, ki bodo čez dan za to prikrajšani. Sama si žal res težko predstavljam, da čez dan ne bi popila niti požirka vode. Sploh pri takšni vročini, ki je trenutno v Dubaju, tudi zame, že rahlo neznosna. Paziti moram le na to, da se ne bom spozabila na ulici, kjer je v času Ramadana seveda strogo prepovedano piti in jesti.

Še dobro, da post ni obvezen za duševno bolne, otroke, bolnike, nosečnice in ženske, ki imajo menstruacijo. Jaz mislim, da bi imela vsak Ramadan cel mesec menstruacijo. Še posebaj stroga pa se mi zdijo predvsem pravila glede umivanja zob, kjer morajo ljudje res dobro paziti, da jim po grlu ne steče niti kaplja vode. In tudi uporaba zobne paste ne pride v poštev, zaradi (običajno) mentolovega okusa, ki ga pasta pušča v ustih.

Sicer pa se v času Ramadana Muslimani predvsem posvetijo molitvi in ga preživijo v okviru svoje družine.

Vsem, ki praznujete želim Ramadan Mubarak ali po naše blagoslovljen Ramadan!

Sproščeni četrtki.

V Dubaju pravzaprav ni nič novega.Vsak dan bolj je vroče. Ampak o vremenu itak pišem v čisto vsakem blogu, tako da danes ne bom.

Danes se veselim sproščenega četrtka. To je dan, ko si sodelavci privoščijo McDonalds, jaz pa ponavadi sladoled. Ker je zunaj res noro vroče, okej sori, res ne morem mimo vremena, nam vse to dostavijo v pisarno. Mislim, da v Dubaju ne obstaja trgovina, lokal ali restavracija, ki bi bila brez dostave na dom. Tudi iz marketa, ki je v pritljičju stolpnice, kjer je naša pisarna, ti dostavijo karkoli si pač zaželiš. In moji sodelavci to s pridom izkoriščajo. Meni pa se zdi naravnost noro, da se z dvigalom ne bi spustila 10 nastropij nižje in si sama kupila malico. To je recimo samo ena izmed navad, ki se mi zdi absolutno smešna. In enako je s klicanjem sodelavcev po telefonu v sosednjo pisarno, no bolje rečeno v sosednji boks. Nihče se ne sprehodi tisti meter do sodelavca, ker je to pač pretežko. Lažje je dvigniti telefon in se pogovarjati. Noro!

Sem se pa danes spomnila, da sem se sproščenih četrtkov že veselila. In to natančno 4 poletja nazaj. Tisto poletje 2010, ko sem med svetovnim prvenstvom spoznala zares kul družbo. In četrtki so bili tisti dnevi, ko smo v LP-ju srkali aperol špritze in gin tonike, in ker smo bili tako kul so nam natakarji vedno prinesli tudi kakšno dodatno skledico čipsa ali smokija. Pogrešam to fino družbo in jim ob tej priložnosti maham!

Sva pa tukaj v Dubaju z Dinotom brez televizije, kar je ubistvu super stvar. Nekaj takšnega sva nekaj časa prakticirala tudi v Ljubljani. Ampak to pomeni, da sem letos do tega dne spremljala eno samo tekmo svetovnega prvenstva. Žalostno! Za zjokat žalostno. In še takrat je izgubila ekipa za katero sem navijala. Se mi zdi, kot da zamujam največjo stvar tega leta. Mislim kaj govorim, vem, da zmujam največjo stvar tega leta, ki se zgodi samo na vsake štiri leta. Đizs! Ampak zdaj sem se s tem že skoraj sprijaznila. No, recimo. Itak lažem sama sebi, v resnici pa jokam. Rezultate potem naslednje jutro pogledam na Twitterju. Še predno Dinotu sploh zaželim dobro jutro, ubistvu. In uživam v vaših komentarjih.

Tekme bi si v resnici z veseljem pogledala na kakšni prijetno ohlajeni terasi, z mrzlim koktejlom v roki. A Dino iz službe prihaja res pozno, takrat ko sama ponavadi že spim. In zamislite si kako bi izgledalo, če bi ženska v Dubaju sama prišla v “nogometni lokal”, kjer prenašajo tekme. Zelo čudno, vam povem. Prenosi na internetu pa so itak tako bedni, da bi prej nakvačkala en pulover, kot pa uspela najti dobro povezavo. V tem primeru zares zamerim rtvslo.si, ker nič ne razmišlja o Slovencih, ki živimo v tujini in so nam za tekme kakopak upalili geoblokado. Zaradi mene bi mirno lahko geoblokirali Dnevnik. A Dnevnik je seveda zelo pomembna stvar.

Jaz pa bi umrla za te fuzbal tekme.

Sicer pa se cel Dubaj pospešeno pripravlja na Ramadan. In vsi govorijo samo še o tem kako zelo vroče bo v prihodnji dneh. Ja, ja, spet vreme saj vem.

 

O šopingu in nogometu.

Danes je pri nas že petek. Juhu! In to pomeni, da se danes v nakupovalnih centrih začne največja gužva. In danes se začne tudi svetnovno prvenstvo v nogometu. Še enkrat juhu! Ampak, ker v Dubaju nogomet ni ravno stvar za punce, in ker bo večina tekem res pozno, jih bom letos večino zamudila. Prekelete časovne razlike! In čudne navade!

Sicer bi tole mogel biti zapis o šopingu številka 2, ampak, ker sem velika nogometna navdušenka pač ne morem mimo dejstva, da se danes začne en mesec sambe. Naj ob tej priložnosti povem tudi to, da noro zavidam vsem, ki so ta trenutek v Braziliji. In, da je ena mojih največjih želja v življenju ta, da enkrat v živo doživim vsaj eno takšno tekmo. Kar metuljčke dobim v trebuhu, že samo ko pomislim na vzdušje, ki bo letos preplavilo Brazilijo.

Ampak nogomet v Dubaju res ni stvar za punce. Večine žensk nogomet pač enostavno ne zanima. One gredo raje v šoping. Zato grem danes z njimi v Dubai Marina mall. To je nakupovalno središče, ki je najbližje najinemu domu, kar pomeni da imam do njega približno 10 minut peš in približno 3 minute s taksijem. Luštno! In tudi sam mall je lušten. Tak domač. V njem je približno 130 trgovin in mene zelo spominja na nakupovalna središča, ki jih poznam iz Ljubljane. V njem se ne boste izgubili pa tudi gužva ni tako zelo neprebavljiva, kot v ostalih centrih. V njega si celo upam v kratkih hlačah. Prvič zato, ker je klima nastavljena na veliko bolj človeku prijazne temperature in drugič zato, ker se v njem počutim zares domače. Čeprav tudi tukaj pravila to prepovedujejo in za sprehajanje v kratkih hlačah si z lahkoto prislužite črno piko. No, v resnici črni listek, ki vam ga bodo v opozorilo podturili varnostniki. Jao!
In tudi Dubai Marina mall lahko vsak dan obiščete med 10.00 in 22.00 uro, med vikendom pa so tudi pri njih odprti do polnoči. In ne boste verjeli, največ ljudi se po mallu sprehaja ravno ob teh poznih urah. Pri njih ni čisto nič nenavadnega, če hrano za nedeljsko, ups petkovo, kosilo nakupuješ ob 23.00 zvečer.

http://www.dubaimarinamall.com

Sicer pa bom letos res pogrešala svoje #nogometzapunce. Navijanje brez njih bo zares dolgočasno. Pošiljam pa ob tej priložnosti vsem lupčke. Nazdravite s kakšnim gin tonikom še zame. Čin čin! Samba time se zdaj lahko začne.

Za koga pa boste vi navijali danes? Hrvaški reprezentančni dres je edini v katerem sem našla tole super kul sporočilo. Hrvati so itak najjaći, ko govorimo o nacionalni zavesti, še posebno ko je v pitanju nogomet. Srečno, sosedi! Jaz stavim na 1:1.

 

Tudi to je Dubaj.

Ko sem par dni nazaj napisala, da tudi v Dubaju ni vse samo zlato, so statistike kar poskočile. Kot, da bi nekoga razveselilo dejstvo, da tudi v Dubaju obstajajo minusi. In, da se včasih načrti ne izidejo tako, kot smo si jih zastavili.

Tudi tukaj ljudje delajo za 200€ na mesec. 12 ur na dan. Na 45° C. Brez zdravstvenega zaarovanja. In plača zamuja. Pa ne samo par dni. Tudi nekaj mesecev. In ljudje so lačni. Delavski kampi pa pokajo po šivih. Ampak takšnih zgodb v medijih ne boste zasledili. Ker so dobro skrite za zlatimi stenami Dubaja. In, ko si tukaj turist minusi ne obstajajo. Kot ne obstajajo nikjer na svetu. Ko si turist iščeš pluse in za minuse ti je malo mar.

V pisarni kjer delam se še vedno kadi. Ja, kadi! Cigarete, ne šiše. Če sami kadite ali pa ne, priznajte, da je prepoved kajenja v zaprtih prostorih pri nas eden boljših, če ne celo najboljši zakon, ki so ga sprejeli. Oprostite ampak, delati 9 ur v zakajenem prostoru je nehumano. Za moje telo je to velik šok in sama sem se cel prejšnji teden borila s slabostjo in ne znam si predstavljati kako se bom v bodoče navadila na zakajeno pisarno.

V Dubaju recimo nikjer ne najdeš Curaprox zobnih ščetk pa normalnih higienskih vložkov. Vse je ena sama plastika. In na splošno kozmetike, ki sem jo uporabljala doma, ni.
Zelenjava je noro draga, da sadja niti ne omenjam. O kili nektarin ali breskev pod 10€ lahko samo sanjaš. Če si želiš jagod, malin ali mogoče češenj pa boš za njih odštel približno 15€. Za 250g posodico, seveda. Banane, jabolka in kivi so še edini sadeži za katere ne rabiš prodati ledvice, da si jih lahko privoščiš. In lubenica. Hvala bogu.
Narave ni. Ni gozda, ni svežega zraka. Ni sprehodov. Pozabite tudi na dež.

In v Dubaju gre vse nenormalno počasi. Pa saj ste videli kako je potekalo urejanje dokumentov. Do tebe se obnašajo, kot da za njih ne obstajaš. Še posebaj, če si ženska. Where is your husband, je najpogostejše vprašanje, ki ti ga zastavijo, če se kot ženska sama pojaviš na kakršnem koli uradu ali pri zdravniku. In kreganje z njimi je zadnja stvar na svetu, ki si jo želite. Pa tudi v čisto splošnem pogovoru nikoli in nikdar ne boste zmagovalec. Oni imajo prav, tudi takrat, ko v resnici nimajo. In svoje napake ne bodo priznali nikoli. Evropsko razmišljanje je za njih napačno. Največkrat je najboljše, da svojega mnenja sploh ne poveste na glas.

Prvi in največji minus pa je ta, da si tukaj tujec. In tudi jaz sem v Dubaju tujka. Še nikoli v življenju nikjer nisem bila tujka. Povsod le turistka in doma, v Sloveniji, državljanka. In kljub dejstvu, da je v Dubaju kar 85% tujcev, ostalih 15% tukaj vlada. Na državljanstvo pozabite. Možnosti, da ga bi kdajkoli dobili ni. Tudi, če bi tukaj preživeli polovico svojega življenja in imeli 20 let delovne dobe. Za tujce tukaj privilegijev ni. Tudi, če si bova v Dubaju kdaj ustvarila družino, otroci nikoli in pod nikakršnim pogojem ne bodo dobili arabskega državljanstva.
In kot povsod, tudi v Dubaju domačini niso ravno navdušeni nad tujci. Njihovo delo je najmanj petkrat bolje plačano, kot delo tujcev. V primeru, da delajo seveda. Ženske ponavadi delajo samo dokler se ne poročijo. Potem so gospe. Ki rojevajo otroke in zapravljajo denar. Kuhanje in pospravljanje seveda ni v njihovi domeni. Pa tudi vzgajanje otrok ne. Ponavadi za njih skrbijo filipinske varuške, ki za svoje delo prejemajo mizerno plačo.
In njihovi zlati otroci imajo s strani države zagotovljen študij, hišo, avto in verjetno kakšnega pravega dela sploh ne bodo opravljali nikoli v življenju. Vse kar poznajo je materializem in tako so tudi vzgojeni.
In na splošno so tukaj vsi otroci prepuščeni rokam varušk. Na porodniški dopust pozabite. V najboljšem primeru lahko dobite 45 dni porodniškega dopusta. Pa še to le pod pogojem, da ste pri delodajalcu zaposlene vsaj eno leto. Po izteku le-tega pa ste lahko doma še največ 100 dni, ampak le pod pogojem, da imate za to posebno zdravstveno spričevalo, s katerim dokazujete, da za delo zaradi takšnega in drugačnega razloga niste sposobne. In med tem časom pozabite na plačo.

Nenapisan in neizrečen rasizem je tako tukaj nekaj povsem običajnega. Če ste dobri v opazovanju in branju med vrsticami boste tako kmalu ugotovili, da Dubaj in tudi katera koli druga arabska država, močno podpira svoje domačine, vaš potni list odloča o višini vaše plače, s policijo boljše, da sploh ne pridete v stik, domačini pa jo bodo vedno, ne glede na vse, odnesli bolje kot vi.

Tako! Tudi v Dubaju ni vse zlato kar se sveti. Ampak sama v Dubaj nisem prišla iskat zlata. Temveč nove izkušnje, nova spoznanja in nove spomine. So plusi in so minusi. So dnevi, ko se smejim in dnevi, ko jokam. In dnevi, ko mi v glavi odmeva misel, ki sem jo pred časom prebrala v nekem intervjuju.

“Ljudje govorijo, kako lepo je imigrantsko življenje, ker nihče noče priznati, skozi kakšno kalvarijo je moral iti.”

Jaz priznam! Življenje v tujini ni posuto z zlatimi rožicami, je pa zame, življenje, ki mi bo prineslo bogastvo, kakršnega mi ne bi morala dati nobena druga izkušnja v življenju.

Čuden dan.

Danes res pogrešam Ljubljano. Pa ne samo mesta, tudi vse ljudi. Ko rečem Ljubljano, s tem mislim vse. Vse kar me veže na dom.
Ne vem zakaj, ubistvu res ne vem zakaj, ampak v sebi imam nek tak smešen občutek. In komaj zadržujem solze. Pa saj sem bila doma en teden nazaj in sem komaj čakala, da se vrnem v Dubaj. Verjetno zato, ker je Dino ostal tukaj.

Ampak danes se počutim, kot da plavam nekje v zraku in ne vem čisto dobro kaj bi sama s sabo. In ta post pišem v pisarni, medtem ko se glasno vrti vesela indijska muzika. Ja, za vse, ki še ne veste, v pisarni sedim skupaj s 3 fanti. Indijci. In super so. Kot, da bi nekdo vedel, da veliko lažje delam v družbi fantov.
Zdaj mi je povsem jasno, da je mojih počitnic konec. Zjutraj greva skupaj od doma, zvečer se vrneva domov. Jaz okoli 19.00, Dino veliko kasneje. Odvisno od norišnice v pisarni. Mislim, da se bom počasi morala sprijazniti z dejstvom, da se bo življenje šele zdaj zares spremenilo.

Danes je en čuden dan, ampak jutri bo spet boljši. Inshallah! Tudi v Dubaju niso vse samo palme, sonce in morje. So tudi slabi dnevi in dnevi, ko razmišljaš kako rad bi bil spet doma, kjer vse poznaš in vse diši po poletju.

Še dobro, da obstajajo spomini. In točno tile mi bodo vedno prinesli nasmeh na obraz.

Hvala Dragan.
http://draganzlatanovic.com/dubai

In že sem nazaj.

Pot v Dubaj je bila, kaj naj rečem, nadvse zanimiva. Glede na to, da so mi Arabci “kupili” karto za pot nazaj, seveda ta karta ni obstajala. Luštno! V Benetkah sem se na letališču tako najprej morala opravičiti vsem, ki sem jih pred tem napizdila, da so totalno nesposobni, ker me pač ne najdejo na letalu.
Oh ja! Arabci so namreč karto samo rezervirali, niso je pa tudi kupili, kljub temu, da sem potrdilo seveda dobila na e-mail. Zanimivo! Ampak kregati se z njimi in jim pojasnjevati zadeve je utopično. Ja, nekaterih stvari se res ne da kupiti, še dobro, da je za vse ostalo tu MasterCard. In še dobro, da sem si karto lahko kupila za točno ta isti let.

In zdaj sem nazaj.
V Sloveniji sem spala v nogavicah, včeraj pa sem se že topila na plaži. In danes je zadnji dan, ko lahko lenarim in se pretvarjam, da sem gospodinja. Jutri je namreč konec mojih počitnic. Še dobro, zunaj je trenutno 43° C. Ja, saj vem, nonstop govorim samo o vremenu, ampak to me pač tukaj res fascinira. Kako bom preživela, ko se bo ogrelo še za vsaj za 10° C, mi je še vedno uganka. In, ko to reče odvisnik od poletja in vročine, potem vam  je jasno, da so vremenske razmere tukaj zares nore.
Zato se ubistvu veselim dejstva, da bom večino svojega dneva preživela v prijetno klimatizirani pisarni in počela tisto, kar vsi počnemo najraje, visela na vseh možnih socialnih omrežjih. Če priznate ali ne, ste zagotovo tudi sami odvisni vsaj od enega socialnega omrežja. In vsi ti oh in sploh realistični videi, ki krožijo po točno vseh teh socialnih omrežjih, nam dajo mislit za točno 5 minut, potem pa na Facebooku že objavimo novo fotografijo, kako bomo zdaj več časa preživeli v naravi. Yeah right!

In, medtem ko sem bila doma sem dobila tudi arabsko ID kartico. Ne vem kje, kako in zakaj sem izgubila svoje srednje ime, ampak po novem sem spet samo Tjaša Džafić. Fotografija pa je itak nadvse krasna. Se mi zdi, da bi zelo pasala v dosje kakšne serijske morilke.

Zato svetujem vsem, ki se v bodoče selite v Dubaj, naredite si doma par fotografij z belim ozadjem in zagotovo mi boste kasneje hvaležni.