Update.

Huh, teli moji zapisi pa postajajo že skoraj tako redki, kot dež v Dubaju. No ja, ene trikrat smo ga pa celo dočakali to “zimo”. Vse skupaj ni trajalo niti pol ure, ampak dobro, dež je dež. Sicer pa smo imeli februarja tudi že celih 33C. No, potem so temperature spet malo padle. Aleluja! Vmes sva dobila še en obisk. Jaz sem se spet malo postarala in letos so deževale predvsem takšne čestitke – Keep calm thirties are the new twenties! – in točno tako se tudi počutim. Rojstni dan sem preživela na plaži. In točno to in samo to sem si vedno želela. Nič ni boljšega, kot tridesetka na plaži. Kao neka prelomnica in to.
V zadnjem tednu sem uspela celo malo zboleti. Ja, tole dvajset in nekaj stopinjsko vreme mi ni več po godu. Nekje vmes sem dobila tudi novo službo. Juhu! High five in vse kar spada zraven. Najlepši filig pa je to, da se že eno leto ponosno podpisujem kot Tjaša Džafić. Res kul filing.

Sem pa vmes dobila tudi nešteto vaših sporočil. No, bolje rečeno vprašanj. In naj prvo poudarim, da se ta zapis ne nanaša na nikogar posamezno. Vsakršna podobnost z vami je zgolj v vaši glavi.

Pa da začnem. Najrajše imam vse vas, ki mi točno 3 dni predno pridete v Dubaj pišete kje si lahko rezervirate najcenejši možni hotel. Še enkrat, tale zapis ne leti na nikogar osebno, saj sem se do zdaj čisto vsakič potrudila in vsem pomagala kolikor sem le lahko, ampak bog pomagaj ljudje.

Jaz nisem turistični vodič, še manj pa turistična agencija, kar mogoče niti ne bi bilo tako slabo, glede na povpraševanje.
Sicer pa se mi kot prvo niti sanja ne kakšen je vaš budget, kaj bi si radi ogledali in doživeli, s kakšnim namenom pridete v Dubaj in podobno. Si pa lahko mislim, da imate prav vsi eno skupno točko. Preko intetneta ste kupili tisto ta poceni letalsko karto in zdaj bi radi prišli na en “študentski” dopust v Dubaj. E, pa ne ide to tako.
V tem primeru je letalska karta še najcenejša stvar. Od tu naprej se posilstvo (se opravičujem izrazu) vaše bančne/kreditne kartice šele začne. Je že res, da vas iz vseh strani bombandirajo z nizkocenovno letalsko družbo, ki vas relativno zares poceni pripelje v Dubaj, a nizkocenovni hoteli žal za enkrat tukaj še ne obstajajo. Vsaj jaz še nisem slišala za njih. No, v koliko pa obstajajo, verjemite mi na besedo, v tistem delu Dubaja nočete preživeti svojega verjetno težko pričakovanega dopusta.
Vsekakor pa imam najraje tudi takšno kategorizacijo hotela – en ful poceni hotel bi Tjaša. Mhm, zame recimo je ful poceni hotel za 50€ na noč, za vas je mogoče to 100€ na noč, za Mohameda pa 500€ na noč. Ampak okej, pustimo te podrobnosti.

Jaz sicer ne vem na podlagi česa se ljudje ponavadi odločate pri izbiri destinacije, ampak jaz osebno ponavadi vsaj približno vem kako draga je država v katero potujem. In naj vam zaupam eno skrivnost, če tega do danes še niste razbrali iz mojih zapisov seveda, Dubaj je svinjsko draga država (za moj proračun in moje mnenje). Recimo, da v to mnenje lahko vključim tudi vse najine dosedanje obiske. Pa še vse sodržavljane, ki živijo tukaj. In še marsikaterega Filipinca, Pakistanca in …
In v kolikor greste na dopust, katerikoli dopust, z mišljenjem, da bi radi tudi kaj prišparali, no potem pač raje ostanite doma. Ali pa se odpravite v Bulgarijo, vsaj včasih je ta velja za poceni dopustniško destinacijo.

In še enkrat, ne vzemite tega zapisa osebno, jaz vam z veseljem povem kje v Dubaju se pije najboljša kava pa kje imajo tisti najboljši burger in kakšno vreme je trenutno v Dubaju. Lahko vam tudi povem kakšen je kodeks oblačenja in kako varen in čist je tukaj metro. Pa mogoče še to, da je divja vožnja čez sipine v dubajski puščavi res posebno doživetje.

Za najcenejši hotel pa prosim povprašajte agenta v najbližji turistični agenciji. Moje poznavanje dubajskih hotelov se zaključi pri bližnjem srečanju s približno tremi hoteli, kjer sem več ali manj po naključju spila ponavadi pregrešno drago kavo.

Sicer pa dobrodošli v Dubaju!

December v Dubaju.

Dejstvo je, da me letos nihče ni vprašal kje bom preživela novo leto. Današnji večer, ubistvu. Čista zmaga! Ta vprašanja so se ponavadi doma začela že tam nekje avgusta. Približno takrat, ko se je začelo tudi posiljevanje z novoletnimi okraski. No, malce kasneje, ampak saj veste kaj mislim. Se mi zdi, da nam gre to kar vsem na živce.
No, letos pa je bilo verjetno vsem že tam nekje septembra popolnoma jasno, da me čez zimo v Ljubljano ne spravi niti najhujše domotožje. Kašno božično vzdušje, kakšne lučke, kakšno kuhano vino, kakšen sneg (predvsem sneg), bljak! Pozabite na to, da me karkoli od tega sploh gane.
Edino kar pogrešam so vse meni ljube osebe. Pa ne zaradi tega, ker so prazniki, no mogoče malo, zaradi nekega čudnega občutka, ki ga imam v sebi, ampak njih tako in tako pogrešam cel čas.

In resnica je, da sem letos neizmereno srečna, da sem se praznično-kičasti Ljubljani izognila. December je bil zame vedno najhujši mesec. Če bi ga lahko prespala ali pa prečrtala s koledarja bi bilo prav kul. Te neke brezvezne ceremonije mi nikoli niso bile všeč. Vse te obveze kaj vse je še treba narediti decembra, s kom vse je nujno, ampak res nujno, še treba na kavo pred koncem leta, blah – tega res ne maram. Saj 1. januarja ne bo čisto nič drugače. Tudi letnico bomo vsaj še ene 3 mesece pisali narobe.

Jaz imam od praznikov ubistvu rada samo svoj rojstni dan. To je dan, ko uživam. Ko praznujem. Ko si zaželim lepo vreme, se pravi sonce. In to je to. Vse ostalo je zame brezveze.
Ubistvu sem se decembra vedno nekako ukvarjala z dvemi vprašanji. Ali naj ga prespim, črtam, izbrišem ali naj si ustvarim svoje navade, svoja pravila in ga praznujem po svoje. Če že, in če se bom kdaj odločila za to drugo možnost, bi za praznike rada gostila velike večerje. Najljubši ljudje, veliko dobre hrane in še več dobre hrane, veliko smeha, nobene božično-novoletne muzike. In čisto nič že napisano tradicionalnega, ki spada k tem praznikom. Recimo božična smreka. Te nisem postavila že vse od kar živim sama in zdaj z Dinotom. Z izjemo dveh decembrov, ko sta moji smreki izgledali povsem netradicionalno. Slike so na žalost ostale v Ljubljani, pokažem drugič.

No, pa saj to zdaj niti ni važno. Letos sem december v Dubaju preživela na soncu, na plaži, v japonkah. Z vetrom v laseh in soljo na koži. In uživala bolj kot kdajkoli.

Pa tudi tisti najbolj nadležen božični komad sem slišala samo enkrat. Aleluja! Doma so ga ponavadi začeli drgniti že skoraj oktobra. In kjub vsemu kiču, ki ga niti tukaj ne manjka sva midva letos “praznovala” v puščavi. Po svoje. Tako, kot sem si vedno želela.

Po svoje oziroma čisto po najino pa se je zgodila tudi cela dvatisočštirinajstka. Ubistvu sem že v dvatisočtrinajstki napovedala, da najboljše šele pride.

Danes pa bova dvatisočpetnajstko dočakala na plaži. Čisto tako, na izi. Z nogami v morju in daleč stran od velikega novoletnega pompa. Nekaj kar sem si vedno želela.
Sicer pa si tudi v novem letu želim čim več takšnih dni. Še več novih zgodb, novih spoznanj, novih prijateljev, odkrivanja novih mest, spontanih trenutkov in čim manj žalostnih dni.

Naj tudi vam 2015 prinese vse tisto, kar vam 2014 ni. Naj bodo vsi dnevi sončni, naj štejejo malenkosti. Pozabite na vse skrbi in naredite vsak dan nekaj norega. Pozabite na to, kar vam narekuje svet in razmišljajte s svojo glavo. Odpravite se kdaj tudi izven meja naše male države in napolnite si srce z novimi spomini.
Zaprite oči in zaplešite kdaj kar tako. Zase!

Happy 2015! The best is yet to come.