Eno leto in še malo

V Dubaju spet pada dež in Tjaša je končno spisala nov post. No, NE, lažem! V Dubaju ne duha, ne sluha o dežju, danes imamo prav prijetnih 38°C, kuhali smo se pa tudi že na krasnih 44°C, ampak pustimo zdaj vreme. Tokrat mi je najprej malo ponagajala tehnika pa nova služba in vsi mogoči projekti in … Izgovori, izgovori, ja saj vem.

Okej, kje naj začnem? V Dubaju sva že eno leto. Eno leto! UAU! No, ubistvu že cel mesec in pol več kot eno leto.
Včasih se mi zdi, kot da sva prišla tri dni nazaj, spet v naslednji sekundi pa se mi zdi, kot da sva tukaj že pet let. Čas na tem koncu sveta definitivno teče šestkrat hitreje kot doma, ampak okej, to smo že zdavnaj ugotovili in potrdili. Sem pa pred dnevi ugotovila oziroma prišla do spoznanja, da sem zdaj po tristopetinšestedetih dneh in še nekaj plusa, končno v fazi, ko mi je to mesto že zagotovo in dokončno zlezlo pod kožo. Sem v točno tisti fazi, ko si v najboljši formi, če veste kaj mislim. Ta trenutek bi moj Dubaj noro pogrešala, če bi mi nekdo rekel, da je čas, da spet spakiram kufre.
Če ne drugega se nama je v enem letu nabralo toliko stvari, da bi bila selitev spet totalna nočna mora.

Da je šlo eno leto res noro hitro mimo potrjuje tudi dejstvo, da so se vmes zgodili trije dojenčki, no, verjetno se jih je poleg teh treh še en milijon in pol, ampak te trije me čakajo doma in že res komaj čakam, da jih spoznam. Vmes smo praznovali dve tridesetki, khm no, sva praznovala.
Vmes sva preživela vsaj ene štiri peščene viharje, luštna zadeva ni kaj, a ne Maja? Praznovala Božič v puščavi, postala obsedena z libanonsko hrano, se kopala tudi januarja, spoznala, da je vlaga v kombinaciji z visokimi temperaturami ubijalski duo, odkrila, da je datljev šejk nekaj najboljšega na svetu, se naučila tudi 5 arabskih besed in dešifrirala tudi indijsko angleščino. Imela pa sva tudi super obiske, spoznala res kul ljudi in postala še bolj hvaležna za to noro življensko izkušnjo.

Sem pa po prvem letu življenja v Dubaju ugotovila, da bom iz Dubaja zagotovo prinesla veliko več življenjskih izkušenj, kot česarkoli drugega. Pa saj ne, da sem šla v Dubaj z namenom, da se bom domov vrnila z vrečami denarja, a vseeno. V tem trenutku mi je jasno, da je ta izkušnja postala veliko več, kot samo delo in denar.

Čisto osnovni življenjski stroški so tukaj zares dragi. V podrobnosti se ne bi rada spuščala, ker vem, da me boste sicer lovili za vsako številko. Oooo ja, takšni pač ste. Nekdo porabi več, nekdo manj. Spet nekdo drug ima višjo plačo, tretji drugačne potrebe in četrti je tukaj samo na počitnicah. Jaz pa lahko sodim samo po svojih/najinih izkušnjah.

Pa začnimo.

Recimo, da je mesečni dohodek Evropejca nekje med 12.000 – 20.000 AED, kar je v grobem preračunu 2.925 – 4.875€. Vsekakor pa je lahko tudi veliko manj ali pa veliko več.
Ljudje pa tukaj delajo tudi za 900 AED. V trgovinah za dobrih 2.500 AED, morda 3.000 AED, v gostinskih lokalih za 4.000 – 5.000 AED.

Najemnine za stanovanje se v Dubai Marini, kjer živiva midva gibljejo nekako tako med 75.000 AED (studio, če imaš srečo 1 sobno stanovanje) – 18.290€ na leto, 1.525€ na mesec pa vse do 110.000-150.000 AED letno. Najemnina se v večini plačuje za celo leto vnaprej. Ali pa v največ štirih obrokih. Ko podpišeš pogodbo, hkrati napišeš tudi štiri čeke. Ja, tukaj se še vedno operira s čeki. Ameriški način pač. Na plačevanje mesečne najemnine kar pozabite. To pride v poštev samo v primeru kratkoročnega najema, za mesec ali dva. Se pa višina najemnine vsekakor razlikuje glede na lokacijo. Bližino metroja, plaže, nakupovalnih centrov in podobno.

Primerjajte zdaj to s cenami najemnin za enosobno stanovanje v Sloveniji.

Mesečni stroški so vsekakor odvisni od porabe, a recimo tako za približno predstavo.
Voda in elektrika 550-1000 AED – 135 – 225€
Plin se obračunava 3x letno (glede na porabo) 200-300 AED – 48 – 73€
Internet naročnina (osnovna, najnižji paket, brez tv-ja in telefona) 275 AED – 67€
Mobilni telefoni (prepayed varijanta, brez prenosa podatkov, klici in sms sporočila) – 200 AED – 49€
Prevoz (v najinem primeru metro in taxi) – povprečno 2.500 AED – 610€
Pa pravijo kako zelo je prevoz v Dubaju poceni. Vsekakor je strošek manjši, če imaš svoj avto, kar pa pomeni ponovno opravljanje celotnega vozniškega izpita, čemur se midva še kar uspešno izogibava.

Spodaj pa so cene samo nekaterih prehrambenih izdelkov, za lažjo predstavo. Prva cena je pobrana s spletne trgovine najboljšega soseda. Ta naj bi bil najdražji. Druga cena je cena iz različnih trgovin v Dubaju – tistih, kjer jaz kupujem hrano. Pa da vidimo primerjavo.

Poli salama (220g) – 1,65€/4,02€ (16,50AED)
Barilla penne rigate testenine (500g) – 0,89€/2,45€ (9,95AED)
Barilla bazilika omaka za testenine (400g) – 1,59€/3,30€ (13,50AED)
Philadelphia sirni namaz (175g) – 1,99€/2,62€ (10,75AED)
Ponti balzamični kis (500ml) – 3,09€/5,73€ (23,50AED)
Nutella (400g) – 2,59€/3,84€ (15,75AED)
St. Dalfour jam (284g) – 3,29€/3,53€ (14,50AED)
Lipton čaj – 2,29€/3,00€ (12,25AED)
Pringles originals čips (165g) – 2,19€/2,19€ (9,00AED)
Palmolive milo za roke (300ml) – 1,77€/3,00€ (12,25AED)
Persil color tekočina za pranje (2,92l) – 9,99€/10,79€ (44,25AED)

In vsekakor bi lahko še naštevala. Cene sadja in zelenjave so noro visoke, ampak glede na to, da se znamke in države uvoza razlikujejo od tistih pri nas je primerjava čisto brezveze.

Sicer pa samo za okus, tole je trenutna cena nektarin. 13,64€ za kilogram.
S sadjem se bomo torej nažirali, ko bomo na počitnicah v Ljubljani.

Tako! To je le nekaj mesečnih stroškov, ki jih morda lahko primerjate s svojimi. In verjetno bom spet poslušala tisti očitek, da so plače v Dubaju pač trikrat večje, kot pri nas v Sloveniji.
Že mogoče, so pa lahko tudi veliko nižje in če boste samo tako, čisto na hitro sešteli zgornje zneske, boste kaj kmalu ugotovili, da se tukaj tudi trikrat več porabi. Spet pa je vse odvisno od posameznika. Nekdo se je v Dubaj preselil z namenom, da denar nalaga na kupček, spet nekdo z namenom, da vsak teden uživa v drugem nočnem klubu in tisti tretji z namenom, da samo preprosto živi.

Vsekakor sta zame kombinacija kave in rogljiča tukaj postala pravi luksuz. V najboljšem primeru boste za to razvado odšteli 25 AED – 6,10€, v najslabšem pa 18AED za kapučino in 12AED za rogljič.

Ampak jaz se še enkrat, kot že neštetokrat prej, veselim dejstva, da tudi tukaj še vedno obstajajo stvari, ki se jih ne da kupiti s kartico. Hočeš ali nočeš se naučiš malo morje novih stvari, postaneš druga oseba in predvsem spoznaš kdo si. Zavedaš se dejstva, da si prvič v življenju tujec, expat, po drugi strani pa ti mesto tako zelo zleze pod kožo, da se počutiš, kot da si tukaj doma. Dubaj sem definitivno vzela za svoj drugi dom. In veselim se novih izzivov, ki jih življenje v tem mestu zagotovo še prinaša. Pa tudi poletje bo letos verjetno bolj znosno. Neverjetno kako hitro se človek navadi na +45°C in 88% vlažnost.

No, ne, lažem. Človek se na to kombinacijo nikoli ne navadi. Čez dva meseca bom prav zagotovo jokala, ko bo zunaj zares noro vroče. Človek se na takšno vročino pač nikoli ne navadi, se pa vsekor nanjo prilagodi, potrpi in potem neizmerno uživa tropsko dubajsko zimo.

A kdaj pridem spoznat dojenčke sprašujete? Kmalu. Zares kmalu. Inshallah!

 

Update.

Huh, teli moji zapisi pa postajajo že skoraj tako redki, kot dež v Dubaju. No ja, ene trikrat smo ga pa celo dočakali to “zimo”. Vse skupaj ni trajalo niti pol ure, ampak dobro, dež je dež. Sicer pa smo imeli februarja tudi že celih 33C. No, potem so temperature spet malo padle. Aleluja! Vmes sva dobila še en obisk. Jaz sem se spet malo postarala in letos so deževale predvsem takšne čestitke – Keep calm thirties are the new twenties! – in točno tako se tudi počutim. Rojstni dan sem preživela na plaži. In točno to in samo to sem si vedno želela. Nič ni boljšega, kot tridesetka na plaži. Kao neka prelomnica in to.
V zadnjem tednu sem uspela celo malo zboleti. Ja, tole dvajset in nekaj stopinjsko vreme mi ni več po godu. Nekje vmes sem dobila tudi novo službo. Juhu! High five in vse kar spada zraven. Najlepši filig pa je to, da se že eno leto ponosno podpisujem kot Tjaša Džafić. Res kul filing.

Sem pa vmes dobila tudi nešteto vaših sporočil. No, bolje rečeno vprašanj. In naj prvo poudarim, da se ta zapis ne nanaša na nikogar posamezno. Vsakršna podobnost z vami je zgolj v vaši glavi.

Pa da začnem. Najrajše imam vse vas, ki mi točno 3 dni predno pridete v Dubaj pišete kje si lahko rezervirate najcenejši možni hotel. Še enkrat, tale zapis ne leti na nikogar osebno, saj sem se do zdaj čisto vsakič potrudila in vsem pomagala kolikor sem le lahko, ampak bog pomagaj ljudje.

Jaz nisem turistični vodič, še manj pa turistična agencija, kar mogoče niti ne bi bilo tako slabo, glede na povpraševanje.
Sicer pa se mi kot prvo niti sanja ne kakšen je vaš budget, kaj bi si radi ogledali in doživeli, s kakšnim namenom pridete v Dubaj in podobno. Si pa lahko mislim, da imate prav vsi eno skupno točko. Preko intetneta ste kupili tisto ta poceni letalsko karto in zdaj bi radi prišli na en “študentski” dopust v Dubaj. E, pa ne ide to tako.
V tem primeru je letalska karta še najcenejša stvar. Od tu naprej se posilstvo (se opravičujem izrazu) vaše bančne/kreditne kartice šele začne. Je že res, da vas iz vseh strani bombandirajo z nizkocenovno letalsko družbo, ki vas relativno zares poceni pripelje v Dubaj, a nizkocenovni hoteli žal za enkrat tukaj še ne obstajajo. Vsaj jaz še nisem slišala za njih. No, v koliko pa obstajajo, verjemite mi na besedo, v tistem delu Dubaja nočete preživeti svojega verjetno težko pričakovanega dopusta.
Vsekakor pa imam najraje tudi takšno kategorizacijo hotela – en ful poceni hotel bi Tjaša. Mhm, zame recimo je ful poceni hotel za 50€ na noč, za vas je mogoče to 100€ na noč, za Mohameda pa 500€ na noč. Ampak okej, pustimo te podrobnosti.

Jaz sicer ne vem na podlagi česa se ljudje ponavadi odločate pri izbiri destinacije, ampak jaz osebno ponavadi vsaj približno vem kako draga je država v katero potujem. In naj vam zaupam eno skrivnost, če tega do danes še niste razbrali iz mojih zapisov seveda, Dubaj je svinjsko draga država (za moj proračun in moje mnenje). Recimo, da v to mnenje lahko vključim tudi vse najine dosedanje obiske. Pa še vse sodržavljane, ki živijo tukaj. In še marsikaterega Filipinca, Pakistanca in …
In v kolikor greste na dopust, katerikoli dopust, z mišljenjem, da bi radi tudi kaj prišparali, no potem pač raje ostanite doma. Ali pa se odpravite v Bulgarijo, vsaj včasih je ta velja za poceni dopustniško destinacijo.

In še enkrat, ne vzemite tega zapisa osebno, jaz vam z veseljem povem kje v Dubaju se pije najboljša kava pa kje imajo tisti najboljši burger in kakšno vreme je trenutno v Dubaju. Lahko vam tudi povem kakšen je kodeks oblačenja in kako varen in čist je tukaj metro. Pa mogoče še to, da je divja vožnja čez sipine v dubajski puščavi res posebno doživetje.

Za najcenejši hotel pa prosim povprašajte agenta v najbližji turistični agenciji. Moje poznavanje dubajskih hotelov se zaključi pri bližnjem srečanju s približno tremi hoteli, kjer sem več ali manj po naključju spila ponavadi pregrešno drago kavo.

Sicer pa dobrodošli v Dubaju!

To je Dubaj.

Okej! Poročena sem in živim v Dubaju. Do plaže imam 5 minut peš. Točno ta misel mi glavo preleti najmanj šestinšestedestkrat na dan. To je to. To je zdaj moje novo življenje.

Ampak začnimo na začetku.

Pot v Dubaj je bila kratka, a naporna. Naporna predvsem zaradi nadležnih Avstrijcev. Tega masovnega turizma 70 letnih penzionistov v tople, no bolje rečeno vroče kraje, res ne razumem. A niso oni ponavadi hodili v toplice? No ja, očitno ne.

Sicer pa je Dubaj v prvi dneh name naredil velik vtis.
Pustimo zdaj urejanje dokumentov, opremljanje stanovanja in dejstva, da sva še vedno brez interneta. Tukaj gre pač vse zelo počasi. Tjaša, vzem si ga na izi, si rečem vsaj tolikokrat kolikokrat se moram vščipniti, da dojamem, da sem res tukaj.

In tole so dejstva o Dubaju.

Wc-ji so povsod tako čisti, da bi si zajtrk z lahkoto privoščili kar iz tal.

Pakistanska angleščina je smešna. Res smešna. Jaz pa sem verjetno smešna še bolj, ker moji odgovori izgledajo nekako takole. Excuse me? Sorry? What?

Na ulicah Dubaja boste tudi sicer slišali več ukrajinščine, ruščine in nemščine, kot arabščine.

Moški so zaviti v bele halje, ženske pa črne. Itak!

Če v Ljubljani moškega najprej pogledate v noge in ga ocenite glede na njegovo obutev, se v Arabca definitivno ne boste zaljubile. Te njihove papuče ali kakorkoli se jim že pač reče so naravnost ogabne. A udobne. Tukaj pozabite na lepe čevlje, prva stvar je udobje. In cene teh pravih papuč segajo tam nekje do 5.000€. Uou!

In tudi na znake na cesti pozabite. Prehodi za peščce ne obstajajo ali pa so zelo redki. Cesto pač prečkate kjerkoli.

Sedempasovnice so sicer ogromne, a več kot 120km/h se po njih ne boste vozili. Vedno, ko prekoračite hitrost, v avtomobilu prav nadležno začne piskati.

Naj bo ura 6.00 zjutraj, 14.00 popoldan ali pa 23.00 zvečer, stroji tukaj nikoli ne ugasnejo. Gradi in dela se nonstop.

Punce, če se bojite, da ob obisku Dubaja kratke hlače ne smejo biti del vaše garderobe, brez skrbi. Po mestu in plaži se mirno lahko sprehajate z golimi nogami. Le kakšen Pakistanec več si bo zaželel vaše noge.

V nakupovalnih centrih in na metroju pa z golimi nogami lahko po hitrem postopku kasirate pljučnico. Klime na 18 stopinj niso ravno najbolj prijazne.

Arabke kupujejo v najlepših in najdražjih trgovinah, čeprav mi še ni čisto jasno, kje potem nosijo vse te razkošne obleke.

In v Dubaju je že aprila 40 stopinj.

Ja, Dubaj, ti si kot ustvarjen zame!